Moja Dalmacija

Odkar sem poročen, se je moj dopust pravzaprav spremenil v najin dopust. Zaradi otrok je bil dolgo časa naš dopust, sedaj je spet najin dopust. In malo tudi moj dopust. Prav je, da tisti, ki smo v zvezi, preživljamo prosti čas skupaj. Če je vse približno prav, je prijetno biti na dopustu s človekom, ki ga imaš rad. Dobro je, če imava skupne interese na dopustih. Midva poleti oba rada zreva v odprto morje. Zato ljubiva prvo vrsto v kampih. Je sicer malo dražje, vendar morje, valovi, šumenje in borovci odtehtajo.

Kljub vsemu si tudi na dopustu vzamem nekaj časa za svoje posebnosti. Ena izmed takih so naključni pogovori s tujci in prevozna sredstva. Tako sva letos skupaj odšla s katamaranom s Hvara na Korčulo, najela avto in šla v Velo Luko, kjer je grob Oliverja Dragojevića. Pokopališče ni prav majhno, vendar umetna inteligenca, ChatGPT, natančno pove, pri katerih stopnicah je treba zaviti desno.

Rad imam trajekte. Zato sem se en dan odpeljal sam s Hvara v Split in čez dve uri nazaj. Kar tako, brez obveznosti. Rad opazujem vkrcavanje avtomobilov, avtodomov, tovornjakov in motorjev na trajekt. Opazujem Dalmatince, ki sicer bolj ležerno, vendar odločno usmerjajo vozila. Sem in tja nad kom krilijo z rokami. V sezoni so vsi trajekti polno zasedeni. Tudi tisti, ki pospravijo avtomobile v dve nadstropji. V mestu me ni privlačila riva – glavna sprehajalna pot s palmami, trgovinicami, slaščičarnami, kjer se sprehajajo premožni in lepo urejeni turisti. Mene avtomatsko potegne na avtobusno in železniško postajo. Tam je več posebnežev. Nekaj so lokalni posebneži, ki imajo tam svoje delovišče, veliko je popotnikov z nahrbtniki. Split je kot vozlišče. Vlaki vozijo proti Zagrebu, Gradcu, Mariboru do Dunaja. Brez da bi pogledal, od kod in kam vozijo določeni avtobusi, sem videl in slišal, da je to Bosna. Ti ljudje in njihov jezik so precej drugačni do Dalmatincev. Čeprav smo se v šoli učili srbohrvaščino, je moč zaznati razlike: ne toliko v besedah kot v melodičnosti jezika. Dalmatinska hrvaščina je malo bolj mehka, odprta, razpotegnjena, bosanščina trša, nekako bolj polna. Veliko ljudi je pripravljenih klepetati o dopustu, različnih deželah, različnih izkušnjah.

Sva šla na enodnevni (sedem ur) izlet na Peklenske otoke. Sicer zelo čudovito, kopali smo se v zalivčkih, preprosto, cenovno sprejemljivo ..., ampak tale navtični turizem je pa nora industrija turizma. Prvič v življenju sem videl to »mašinerijo«. Kot bi nekdo nametal jahte, jadrnice, ladjice, čolne in čolničke, prestiž in vsemogočnost denarja ... jaz sem samo gledal to čudo.

Na koncu sem ugotovil: Nekateri gredo na morje počivat, drugi razkazovat jahte. Jaz pa na trajekt gledat, kako natovarjajo vozila. Vsak ima svoj luksuz.