Pravica do življenja

»Kateri je prvi cilj družbe? To je ohranjanje nedotakljivih človekovih pravic. Katera je prva izmed teh pravic? Pravica do življenja. Prvi zakon družbe je torej tisti, ki vsem pripadnikom družbe zagotavlja sredstva za življenje; vsi drugi zakoni so podrejeni temu. Lastnina je bila uvedena oziroma zajamčena samo zato, da bi ga učvrstila; lastnino imamo v prvi vrsti zato, da bi lahko živeli. Ni res, da bi lahko bila lastnina kadar koli v nasprotju s preskrbo ljudi z nujnimi živili. Jestvine, ki jih človek nujno potrebuje, so tako svete kot življenje samo. Vse, kar je nepogrešljivo za njegovo ohranjanje, je skupna lastnina celotne družbe. Edinole presežek je lahko zasebna lastnina in je prepuščen podjetnosti trgovcev. Kakršna koli tržna špekulacija, ki jo izvedem za ceno življenja svojega bližnjega, ni več trgovanje, temveč je razbojništvo in bratomor. Kateri problem je po tem načelu treba razrešiti, ko gre za zakonodajo o oskrbi z najnujnejšimi živili? Naslednjega: vsem pripadnikom družbe je treba zagotoviti, da lahko uživajo tolikšen delež sadov zemlje, kolikršen je nujen za njihov obstoj; lastnikom zemlje ali pridelovalcem je treba zagotoviti plačilo za njihovo prizadevnost, presežek pa prepustiti svobodi trgovine. Izzivam najbolj tankovestnega zagovornika lastnine, naj izpodbije ta načela ali pa odkrito razglasi, da pod to besedo razume pravico do oskubljenja in umora bližnjega. Kako bi potemtakem kdo sploh lahko trdil, da je kakršna koli ovira, ali bolje, kakršna koli uredba, ki zadeva prodajo pšenice, napad na lastnino, in kako bi se lahko ta barbarski sistem lažno prikazoval pod varljivim imenom svobode trgovine? Mar se snovalci tega sistema ne zavedajo, da so nujno v protislovju s samimi seboj?« (str. 87–89)

Maximilien Robespierre (1758–1794) je bil eden od najbolj radikalnih voditeljev francoske revolucije v obdobju, ki ga imenujemo teror. Pod njegovo vladavino so giljotine obratovale dan in noč, glave so se kotalile v nepovrat. V svoji revolucionarni načelnosti in doslednosti je bil preveč radikalen tudi za svoje manj zavzete sotrudnike; ti so ga naposled odstavili in na giljotini je končal tudi sam. V tej knjigi so objavljeni trije od njegovih govorov, navedeni odlomek je iz govora o oskrbi z osnovnimi živili, ki ga je imel 2. decembra 1792. Objavljam pa ga zato, ker bi tudi danes, v razmerah splošne korupcije in nenačelnosti, potrebovali vsaj nekaj bolj načelnih politikov. Pravica do življenja pa je ogrožena slej ko prej, tako v nekdanjih revolucionarnih režimih kot v tistih navidezno demokratičnih vladavinah, ki širom po svetu vedno znova kršijo pravico ljudi do življenja …