Ljubljanica

Ljubljanica je reka sedmerih imen. Njena pot se začne na Babnem polju pri meji s Hrvaško. V procesu pretakanja, ponikanja in ponovnega izvira na površju ima veliko imen, vsaj sedem, kar je pravljično število. Na Babnem polju pri meji s Hrvaško se imenuje Trbuhovica. Potem ponikne in pride na dan na Leškem polju kot Obrh. Obrh je zelo razširjeno in posplošeno ime za kraški izvir. Na Cerkniškem polju se imenuje Stržen, v Rakovem Škocjanu Rak, na Planinskem polju Unica, pri Logatcu se ji pridruži Logaščica in že smo pri Vrhniki, kjer se izviri Ljubljanice imenujejo Ljubija, Bistra, Močilnik. Pri Podpeči že govorimo o Ljubljanici. To je slovenska posebnost. Deluje zaradi dveh dejstev – kraškega površja, kjer voda ponika in izvira, in zaradi gravitacije. Voda teče navzdol. Pri Babnem polju je nadmorska višina 750 metrov, na Ljubljanskem barju je 290. Tako delujejo naravni zakoni, človek pa je s svojimi pripovedkami in domišljijo dodal še skrivnostnost. O Ljubljanici pišem zato, ker sem se po njej prvič vozila z ladjo. Od pradavnine dalje so naselbine nastale ob vodi, pri rekah – to so upoštevali v antiki in kasneje v srednjem veku. Danes je kanalizacija bolj ali manj urejena. Ribe v rekah so bolj kot za prehrano pomembne za naravno ravnovesje. Prevoz po kopnem je pomembnejši od rečnega, nasprotno, kot je veljalo včasih. Zdi se, da ima danes Ljubljanica pomembno vlogo pri turistični ponudbi, rekreaciji, pri vodnih športih. Ni mi nerodno, ko vam povem, da sem se prejšnji teden prvič peljala z ladjo po Ljubljanici. Kot da je to za goste, turiste, tujce. Vozila sem se z ladjo po Seni v Parizu, Vltavi v Pragi, po kanalu reke Amstel v Amsterdamu, po Donavi na Dunaju in v Budimpešti. Nikjer ni bilo tako lepo kot po Ljubljanici. Z reke so stavbe in drevesa videti drugače. Lepi so, poznamo jih. Z ladjo pridemo do Špice, vozimo se mimo Trnovega, Prul in Krakovega in že smo pri Tromostovju. Občudujemo Plečnikovo Ljubljano z reke. Plečnikove mojstrovine v Ljubljani so na seznamu Unescove dediščine Slovenije. Objekti so na vodni in kopenski osi – tukaj so nabrežja Ljubljanice od Trnovskega pristana do zapornic z Glavno tržnico in Tromostovjem na čelu​, Narodna in univerzitetna knjižnica in letno gledališče Križanke. V Unescovo dediščino so uvrščeni tudi arheološki park Rimski zid, obnovljen po Plečnikovih načrtih, ljubljansko pokopališče Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški. In če se vrnem k Ljubljanici, tukaj najdejo svoj prostor suparji, čolni, kajaki, ladje, ribiči, številni obiskovalci na obrežjih. Kako čudno, da se v tujini radi peljemo po reki, ki gre skozi vsako veliko mesto, saj je mesto nastalo ob reki, v domačem kraju pa mislimo, da je to le ta turiste.