Kronist življenja in časa – takega, kot je in ga živimo

Da gre za znanega in priljubljenega Kamničana, pove poln osrednji galerijski prostor, v katerega na odprtju ni uspelo vstopiti prav vsem prvim obiskovalcem. O tem govori tudi uvodni nagovor direktorice Medobčinskega muzeja Kamnik Zore Torkar: »Vsi poznamo Dušana, moža na kolesu s fotografskim aparatom, kako po Kamniku in okolici išče vsakdanje motive, ki bi brez njega morda šli v pozabo. Na njegovih fotografijah so ti ohranjeni za vedno.«

Osrednje likovno razstavišče, Galerija Miha Maleš, prvič v svoji zgodovini gosti fotografsko razstavo domačega avtorja. Seveda pa je prvi razlog za razstavo del fotografa Dušana Letnarja, ki bo na ogled vse tja v prve dni oktobra, njegov zares impozanten fotografski opus. Tako obsežen, da sta se s kustosinjo razstave Sašo Bučan odločila predstaviti dela iz treh fotografskih serij, poimenovanih Mimonoše, Pulfrfabrka in Moji sosedje.

Od noš do sosedov

Sprehod po galeriji je navdihujoč. Če imamo v prvi sobi občutek, da je šla pravkar mimo povorka z narodnimi nošami in se ustavila na fotografiji pred nami, v medprostoru skupaj s fotografom raziskujemo »pulfrfabrko«, nekdanjo kamniško smodnišnico, da bi se v zadnji sobi družili s fantiči, ki živijo na oni strani ulice in na različne načine preživljajo svoj vsakdan.

Ali kot zapiše kuratorka: »Njegove fotografije ne govorijo na glas, pa vendar pripovedujejo zelo veliko. Ne glede na to, ali fotografira živahen utrip Dnevov narodnih noš, tišino opuščene pulfrfabrke ali vsakdan ene same družine skozi dolga leta, ga vedno zanima človek. Njegova prisotnost, njegova minljivost, odnosi med ljudmi in trenutki, ki jih pogosto spregledamo,« in v nadaljevanju dodaja: »Morda nas njegove fotografije prav zato tako nagovorijo – ker nas spomnijo, da pomembni trenutki pogosto niso veliki dogodki, ampak drobni prizori, ki jih v hitrem tempu vsakdana skoraj ne opazimo več.«

V ospredju analogna fotografija

Dušan Letnar ostaja zavezan počasnemu pogledu analogne fotografije, kjer je prav čas zaveznik podobe. Njegov fotografski proces je premišljen – kot bi z vsakim posnetkom želel ohraniti nekaj, kar bi sicer neopazno zdrsnilo mimo. Ostaja zvest kronist kamniškega vsakdana – tistega tihega, skoraj neopaznega. Njegove fotografije dihajo z ljudmi in kraji, ki jih beleži: pastirji, umetniki, sosedi, ulice, hiše. Leta 2015 je na primer v Galeriji Doma kulture Kamnik predstavil serijo Pastirji Velike planine, v kateri se prepletata tradicija in sodobni trenutek, s serijo Gnezda (2017), razstavljeno v Paviljonu Petra Raucha v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, je ustvaril subtilno vizualno metaforo doma, zavetja in minljivosti. Intimnejši pogled v družinsko okolje je razvil v seriji Iva (2018), kjer socialne in bivanjske tematike prehajajo v skoraj meditativno pripoved o bližini.

Kot pove Saša Bučan, je še ena Letnarjevih posebnosti, poleg tega, da ostaja zvest analogni fotografiji, tudi ta, da se izraža predvsem s črno-belimi fotografijami, kar seveda zahteva čas, potrpežljivost in pravi občutek. Morda prav zato njegove podobe delujejo tako iskreno in tako mirno. Kot da nas za trenutek ustavijo.

»Začel sem v mladih letih pri tabornikih s svojim prvim fotoaparatom Smena 8. Počasi sem se učil od drugih fotografov, na tečajih, veliko me je naučil fotograf Jošt Franko, znanje pa sem pridobival tudi v okviru Foto kluba Kamnik, ki sem se mu pridružil leta 2005,« pove Dušan Letnar, ki vztraja pri klasičnem fotografskem procesu, a hkrati dodaja, da ga je vedno nekoliko strah, ko v procesu razvijanja odpira dozo s filmom, ali so posnetki uspeli ali ne. In kadar so, jih po ogledu zagotovo za nekaj časa nosimo s seboj.

Kronist življenja v svojem mestu

Je zvesti kronist Kamnika in okolice, pri čemer dokazuje, da fotografove oči običajno vidijo veliko več kot tiste običajnih ljudi. »Motivov v našem mestu in širši okolici res ne manjka, samo oči je treba imeti odprte,« poudarja Dušan, katerega fotografske zgodbe se nikoli ne zdijo dokončane. Kot da še trajajo – pa naj bodo otroci iz sosedove družine, ki za danes že veliki fantje, ali pa praznik narodnih noš, ki je že dolga leta kamniški ponos. Celo za tovarno smodnika se zdi, da je še vedno tam nekje ...

Kot pravi Saša Bučan, je v vseh podobah z Letnarjevih fotografij prisotno nekaj zelo človeškega – občutek bližine. »Letnar ne fotografira spektakla. Fotografira življenje. Takšno, kot je. Tiho, nepopolno, minljivo in prav zato dragoceno.«

Ob razstavi je izšel tudi ličen katalog z besedilom Saše Bučan in reprodukcijami večjega dela razstavljenih fotografij. Oblikoval ga je Vladimir Ristić.