Kraljeva palača v Caserti

Glavna neapeljska železniška postaja je podobna mravljišču. Množica ljudi hiti v vse smeri, za izhodom na trgu Garibaldi pa obiskovalca že čaka mestni kaos. Postaja je od starega mestnega jedra oddaljena le nekaj sto metrov. Neapelj ni podoben našim mestom, kjer življenje v starih jedrih ugaša, ampak je vrvež tam največji.

Ker smo si poleg mesta želeli ogledati tudi stvari v okolici Neaplja, smo najeli dva avtomobila. Rezervirali smo mali Oplovi corsi, dobili pa dve skoraj povsem novi Fiatovi grande pandi. Sploh obstaja kak bolj primeren avto za raziskovanje juga Italije? Morda originalni panda iz prejšnjega tisočletja, a tega v ponudbi podjetij, ki izposojajo avtomobile, že dolgo ni več. Da ne bi imeli vsak dan težav s parkiranjem, smo stanovanje najeli v mestu Nola, ki je od Neaplja oddaljeno trideset kilometrov.

Naš prvi cilj, mesto Caserta, je bil od Nole oddaljen približno toliko kot Neapelj. V mestu stoji kraljeva palača Reggia di Caserta, ki jo je sredi 18. stoletja začel graditi neapeljski kralj Karel VII. iz francoske rodbine Burbonov. Je ena največjih kraljevih palač na svetu. V petnadstropnem kompleksu je 130 tisoč kvadratnih metrov bivalnih površin, 1200 sob z več kot 1700 okni in več kot tisoč kaminov za ogrevanje. Park za palačo je dolg več kot dva kilometra in pol, po njem pa (nekatere) turiste prevažajo kar z avtobusi. V skoraj tristo letih od njene izgradnje se je v italijanski družbenopolitični ureditvi spremenilo ogromno, palača pa je ostala in na obiskovalca še vedno naredi izjemen vtis. Zgradili so jo z istim namenom kot Versailles pri Parizu, namreč, da bi imel absolutistični vladar vse plemstvo pri roki in tako pod nadzorom. Dva druga praktična razloga za umik iz Neaplja sta bila tudi, da je bilo mesto ob napadu z morja v veliki nevarnosti in da se je ljudstvo tam rado upiralo.

Ko smo obiskali palačo, smo si v njej lahko ogledali razstavo Kraljice, ki je predstavljala neapeljske kraljice od 18. do 20. stoletja in njihovo ključno vlogo v gradnji evropskih zavezništev. Bile so izobražene ženske, ki svojih mož niso smele nikoli zasenčiti, a so z močnimi značaji vplivale na njihove politične odločitve, podpirale znanost in umetnost in predvsem bdele nad vzgojo prihodnjih vladarjev. Ena od teh kraljic je bila tudi Marija Karolina, hči avstro-ogrske cesarice Marije Terezije. Ta je s porokami svojih otrok prav tako večala svoj vpliv v Evropi. Bolj znano sestro Marije Karoline, Marijo Antonijo, je na primer poročila v Francijo, kjer je ob možu Ludviku XVI. postala kraljica Marija Antoaneta​.