Kar seješ, to žanješ

»V petem razredu mi je zborovodja podaril flavto. Oče je nekaj časa gledal mene, nekaj časa flavto. 'Odnesi jo tja, kjer si jo dobila! Flavta ne pritiče delavskemu razredu,' je zarobantil.«

Anica nadaljuje: »Naslednji dan sem jo odnesla zborovodji in mu povedala, kaj se je zgodilo doma. 'Nič hudega,' mi je odgovoril. 'Je pa ne boš nosila domov, pa bo!' najraje bi ga objela, tako sem bila vesela. Obrisala sem si solze in svet je bil nenadoma lepši. Ko sem se po osemletki zaposlila, je nekoč prišla v tovarno neka novinarka, da bi intervjuvala mladince, ki so se vrnili z delovne brigade Paraćin–Osipaonica. Slučajno sem prišla mimo, pa me je ustavila in vprašala, ali sem že bila v kakšni brigadi. Ko sem zanikala, jo je zanimalo, kaj počnem v prostem času. 'Igram na flavto!' sem ustrelila. Kakšna osuplost se ji je razlila čez obraz! Zdelo se ji je nemogoče, da bi navadna delavka v umazani halji to počela. Takrat še nisem vedela, kaj v političnem pomenu besede pomeni delavski razred. Vedela sem le, da je to nekaj, zaradi česar sem izgubila življenjsko priložnost, da bi študirala glasbo. Nekega večera me je oče poklical k sebi. 'Veš, da boš morala vse odplačati?' Nisem razumela. 'Kaj odplačati?' 'Ja, to, da skrbim zate. Nič ni zastonj.' Potem me je tako čudno pogledal, da me je spreletel mraz. Dolgo nisem mogla zaspati. Naslednji dan sem vprašala mamo, kaj je mislil. Najprej je molčala, potem pa mi je odgovorila: 'Do očeta boš morala biti bolj prijazna.' Še zmeraj nisem razumela, a v njenem glasu je bilo nekaj, kar me je prestrašilo. Potem sem na to skoraj pozabila. Nekoč je oče enkrat sredi noči prikolovratil domov pijan kot čep. Spala sem že, ko sem na sebi nenadoma začutila vlažno in mrzlo roko. 'No, umakni se, da ležem k tebi,' mi je rekel. Na srečo sem imela na polički baterijo. Ko sem jo namerila proti njemu, sem z grozo v očeh opazila, da je že spustil hlače do kolen. Še nikoli v življenju nisem videla penisa ... Zagrabil me je za roko in si jo potisnil nanj. Zakričala sem, planila pokonci in stekla čez dvorišče do sosedov. Ko so zaslišali moj jok, so mi odprli ter me skrili v kamro, k njihovi babici. Prvič v življenju sem imela občutek, da sem na varnem. Zjutraj je, preden sem šla na 'šiht', prišla pome mama. Sosedje ji niso hoteli povedati, kje sem, a je kar stala na dvorišču in vztrajala. Nekako sem pričakovala, da me bo mama objela. Namesto tega je rekla nekaj, česar nikoli nisem pozabila. 'Če ne boš ti prijazna do očeta, bom morala biti pa jaz.' Šele z leti sem počasi doumela, kako prestrašena je bila. Zaradi nasilja, ki ga je doživljala, je počasi izgubila občutek, kaj je prav in kaj ni. Preživetje ji je postalo pomembnejše od vsega drugega. To ne pomeni, da ji danes odpuščam, pomeni le, da jo razumem.

Nekje sem izvedela, da bi lažje prišla do postelje v samskem domu, če bi se udeleževala mladinskih delovnih brigad. Res sem to storila. Ko sem bila stran od doma, me ni bilo strah za svojo varnost. No, če po pravici povem, tudi v brigadah se je dogajalo marsikaj. Moški s svojo nasilno naravo je bil moški, pa kamor si ga že postavil. Na srečo nisem bil kakšna lepotica, zato sem bila lahko bolj neopazna.

Vrnitve iz brigad so bile zmeraj zelo naporne. Spala sem po kozolcih, ker si domov nisem upala iti, umivala pa sem se v stranišču – v 'fabriki', kjer je mrzla voda tekla ali pa tudi ne. Potem se mi je le nasmehnila sreča, saj so mi povedali, da bi lahko dobila posteljo v samskem domu na Podmilščakovi ulici v Ljubljani. Vsa srečna sem sedla na vlak in se odpeljala lepši prihodnosti nasproti. Da sem prišla do tja, sem morala vprašati za pot veliko mimoidočih. No, eden od njih me je premeril od nog do glave in rekel: 'Vi mi pa delujete prepošteno za v kobilarno.' Tako nerodno mi ni bilo še nikoli v življenju! Obrnila sem se in odtavala nazaj na železniško postajo. Usedla sem se na neko klop, kjer so me premagale solze. Pristopila so tri mlada dekleta in me vprašala, kaj mi je. Nisem jim vsega povedala, le to, da iščem službo. Ena od njih mi je rekla, naj grem z njo, saj v kranjski porodnišnici iščejo snažilko oziroma strežnico. Njena mama, ki je delala v pisarni, da mi bo to 'takoj zrihtala'.

V prošnji za službo sem se pohvalila z očetovim medvojnim življenjepisom ter s svojimi mladinskimi delovnimi brigadami. Takoj so me sprejeli. Dva meseca sem še spala na tleh, v predsobi pri svojih dobrotnikih, potem pa sva si s sodelavko dobili zasebno sobo pri nekem zakonskem paru, ki je za protiuslugo potreboval občasno varstvo otroka. Delo v bolnišnici mi sicer ni odgovarjalo, a sem bila hvaležna, da sem imela srečo pri zaposlitvi. Ob delu sem potem končala srednjo medicinsko šolo, četudi sem ves čas sanjala, da se bom zaposlila v kakšnem računovodstvu. Imela sem srečo, da so bili takrat kar ugodni pogoji za šolanje ob delu. Vpisala sem se še na ekonomsko srednjo šolo in jo, ker sem bila res zelo pridna, končala v dveh letih. Pri dvaindvajsetih sem zamenjala službo, že prvi dan na novem delovnem mestu sem spoznala bodočega moža ter se pri štiriindvajsetih poročila. Mož je bil zelo dober, srčen, potrpežljiv z menoj, res me je imel rad. Imel je le eno napako: ob nedeljah me je silil k maši, meni pa ni bilo do tega, saj nisem bila versko vzgojena. Ob naporni službi in majhnih otrocih sem potem še diplomirala na ekonomski fakulteti. Poleg flavte sem – dokler sem bila pri zdravju – igrala še trobento in harmoniko. Mama in oče nista imela lepe starosti: to, kar sta sejala, sta tudi žela. Dokler sta bila pri močeh, nam, otrokom, nista dovoljevala obiskov, ko sta bila že betežna, pa mi 'nismo imeli časa'. Morda bi danes ravnala drugače, a takrat so bile zamere žal premočne …«

(Konec)