Kosovel je živ in vedno mlad

»Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.« Misel, ki jo je Srečko Kosovel zapisal v eno svojih zabeležk, sto let po njegovi smrti predstavlja osnovni narativni lok razstave Kozmos Kosovel, ki bo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani na ogled do 9. maja prihodnjega leta. Kot poudarja kustos razstave mag. Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice, je po gornjem izreku zasnovan tudi koncept razstave. Ob tem je na slovesnem odprtju povedal: »Posebej sem bil vesel, da so študentje ALUO, Kosovelovi vrstniki sredi digitalne evforije, v kateri živimo, prepoznali vrednost njegovih originalnih rokopisov in vztrajali, da morajo dobiti osrednje mesto na razstavi, ob tem pa so pripravili tudi popolnoma nov, današnjemu digitalnemu času imanenten pogled na Kosovela.«

Cankarjev dom je razstavo pripravil v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, ki hrani Kosovelovo zapuščino, in s študenti smeri druge stopnje študija Interaktivno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ki so poskrbeli za prostorsko zasnovo in oblikovanje. Ustvarjalci razstave so pri tem sodelovali z več kot tridesetimi institucijami in posamezniki.

»Smrt mi ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti. Če jih ne oznanjam jaz, jih bo kdo drug. V kozmosu ne propade nič. Najmanj ideje. Če jih je življenje rodilo, jih je rodilo za življenje, ne pa za smrt,« je Kosovel sredi poletja 1925, manj kot leto pred smrtjo, zapisal v pismu svoji zaupnici Fanici Obid. Ob teh pesnikovih mislih avtorji razstave zapišejo: »Že sam Koso­vel je preroško napovedal, da bo njegovo umetniško delo ostalo živo, in tako ga ob tej priložnosti tudi predstavljamo – kot nosilca aktualnega in univerzalnega sporočila o svetu, ki človeštvo vedno znova postavlja pred nove preizkušnje in odločitve.«

Da v Kozmosu ne propade nič, so s svojimi idejami in kreativnostjo na najboljši način dokazali študenti ALUO, ki so – lahko bi rekli na daljavo tudi »v sodelovanju s Kosovelom« – njegovo zapuščino stoletje kasneje umestili na razstavo in jo hkrati oplemenitili s sodobnimi ustvarjalnimi praksami in tehnologijami. V študentski ekipi sta bili tudi Ela Urankar iz Kamnika in Tea Gregorc iz Tupalič, ki v času počitnic opravlja študentsko delo v oblikovalski ekipi Gorenjskega glasa. Seveda je oblikovala stran, ki jo pravkar prebirate.

Kosovelu so poudarili večnost

Novo študijsko smer druge stopnje Interaktivno oblikovanje so na ALUO uvedli lani, kot pove študentka Tea Gregorc, pa so se s projektom Kosovel začeli ukvarjati že takoj v prvem semes­tru. »Ko smo izvedeli, da bomo delali razstavo o Kosovelu, smo sicer pomislili na književnika izpred sto let, ob raziskovanju njegovega življenja, časa, v katerem je živel, in njegove ustvarjalne moči ter genialnosti pa smo začeli razmišljati drugače,« pove Tea; da so jih profesorji in mentorji vseskozi spodbujali, naj Kosovela sami čim bolj spoznajo in s tem tudi sokurirajo razstavo, pri tem pa dodaja: »Kosovela sem začutila kot nam podobnega mladega družbeno aktivnega človeka, ki je znal povedati, kaj ga moti v takratni družbi, in je videl tudi rešitve.«

V razstavni projekt je bilo vključenih osem študentov, med seboj so si razdelili posamezna področja, ki se dotikajo Kosovela, o raziskanem izmenjavali mnenja in sodelovali pri konceptu, predvsem pa poskrbeli za oblikovno podobo razstave. Kot pove sogovornica, so bili že od samega začetka prepričani, da morajo prikazati njegove originalne zapiske in tudi osebne predmete, ki so bodisi del pesnikove zapuščine, ki jo hrani NUK, bodisi so si jih za razstavo izposodili od drugih institucij in posameznikov.

Tea Gregorc je v skupini z Elo Urankar in Timom Topićem zasnovala postavitev razstave. »Rokopise smo umestili v unikatno pohiš­tvo in vitrine, postavili pa smo steno iz posebnih, sicer gradbenih mrež, na katere smo razporedili nabor likovnih del Kosovelovih sodobnikov iz Slovenije in Evrope,« pove Tea in doda, da ne naključno. Kosovelov oče je bil namreč učitelj in kasneje zavarovalniški agent in je domov prinašal liste s kvadratno mrežo in razne službene obrazce. »Srečko je misli in pesmi zapisoval na papir, ki je bil slučajno pri roki, zapiski pa so simbolno segali tudi izven njih.«

»Zamislili smo si tudi sam potek razstave, kolegi so oblikovali njeno celostno grafično podobo, pri čemer sta nastali dve novi pisavi, ena tudi na podlagi Kosovelovih rokopisov,« pove Ela Urankar in pri tem poudari interaktivni digitalni kolaž, v katerem obiskovalci lahko na ekranu premikajo in združujejo izrezke, ki so Kosovelu ostali neuporab­ljeni, ter tako ustvarijo lasten kolaž, ki bo projiciran tudi na zunanje vitrine Cankarjevega doma. »Ustvarjali smo tudi s sodobnimi tehnologijami. S pomočjo zunanjih sodelavcev smo v tako imenovani potopitveni sobi pripravili projekcijo najpogostejših besed, ločil, barv, ki jih je uporabljal Kosovel, tu pa je še desetminutni videokolaž, sestavljen iz gledaliških predstav, filmov in drugih del na temo Kosovela,« še pove Ela, vesela, da je s pripravljanjem razstave Kosovela, ki je po­stavljen na umetniški piedestal, spoznala tudi kot vrstnika in izjemno ustvarjalnega človeka. Podobnega mnenja je tudi Tea: »Kosovel mi je kot mislec odprl nekaj novih poti za razmišljanje, hkrati pa v njem ne vidim več nekega starega pesnika, ampak prijetnega in zabavnega mladostnika.«