Gozd

Odkar se ukvarjam z gozdno terapijo, gozd doživljam povsem drugače. Veliko skupin vodim v gozd na to prav posebno dogodivščino. Meni je všeč, ljudem pa še bolj. Tak vodeni sprehod v gozdu ljudi sistematično umirja in sprošča. Da so dihalne vaje koristne, ker povečajo koncentracijo, ljudje običajno vedo. To počno športniki, umetniki, poslovneži, pravzaprav vsi, ki potrebujejo visoko stopnjo koncentracije v točno določenem trenutku. Podaljšan izdih in dihalna pavza povečata količino ogljikovega dioksida v krvi in pospešita delovanje kisika v celicah. Po takih vajah ima človek moč, da v pravem trenutku reče ali stori, kar je treba, ali da je tiho, če je to najprimernejša rešitev. Vaje za čuječnost nam odprejo čutila, ki jih običajno ne uporabljamo dovolj. Ljudje smo vse stavili na vid, povsem smo zanemarili tip, sluh, voh. Ko govorimo o okusu, običajno goltamo hrano in sploh ne zaznamo fines posamezne hrane. S takimi vajami se podamo v čutno doživljanje oblik in površin, ki jih prinaša gozd. Kako je začutiti podlago, ko imaš občutek, da lahko zemlja drži tvojo težo, težo bremen in skrbi. Idealno je, če je v gozdu voda, potok, reka, jezero. Vsi smo sestavljeni iz vode, voda nas povezuje in združuje. Neizmerna je moč vode, le zakaj je ne bi povzeli tudi mi. Voda vedno najde pot in obliko, da pride na dan. Običajno je najbolj presenetljiva in za udeležence nova naloga, hoja upočasnjevanja ali hoja po polžje. Zamislite si, da bi razdaljo dvesto metrov prehodili v 15 minutah in pri tem počasi, zelo počasi opazovali liste, vejice, mah, lubje, živali, veter … vse, kar ste sposobni videti. Ni čudno, da smo potem zmožni opazovati gozd drugače. Na tovrstno doživljanje gozda sem peljala že precej tujcev. Udeleženec s Cipra je rekel: »To je Itaka, to je naš dom.« Med seboj se povežejo popolni neznanci. Ob koncu takega obiska se ljudje kar ne morejo raziti, se objemajo, si dopovedujejo, da se bodo še udeležili tovrstne izkušnje. Umirjanje in še enkrat umirjanje, ko še sami ne vemo, da smo v stresu, to je največji prispevek tovrstnega obiska gozda. Obiskovalci so zelo različni, starejši, ljudje srednjih let, mladi, otroci, osebe s posebnimi potrebami, ljudje z duševnimi motnjami. Ti zadnji so v čuječnosti in doživljanju gozda najboljši. Ti se lahko povsem sprostijo in umirijo in zares vidijo malenkosti, ki jih drugi ne opazijo – mravljice, žuželke, popke, brste … Kot da bi bili mi brez posebnosti povsem otopeli za male skrivnosti. In tega se da ponovno naučiti. Ko sta telo in duh umirjena, se lahko rodijo nove ideje in rešitve za naše težave. Drugačen pristop za timbilding. Tukaj se najprej sprostimo in začutimo sebe in druge, potem bodo ideje lahko našle mesto za njihovo udejanjenje.