Fotografija je moj življenjski slog

Na odprtju razstave so se obiskovalci najdlje zadrževali ob fotografiji s kipom Ivana Groharja v Sorici in rdečo zaveso severnega sija v ozadju in jo s čudenjem opazovali. Ne gre za naključje, mar ne?

Bilo je jeseni leta 2024, ko sem nekje ujel, da bo auroro borealis (severni sij) moč videti tudi v Sloveniji. Odpravil sem se v Sorico brez kakršnekoli ideje, na kakšen način in kje bi posnel to nebesno čudo, kaj šele, da bi točno vedel, kdaj se bo sij pojavil in koliko časa ga bo moč spremljati in fotografirati. Peljal sem se proti Soriški planini, kjer ni bilo videti nič posebnega, ko sem se vračal, pa mi je na misel prišel Groharjev kip. Sij je bil močan in postavil sem stojalo. Posnetek je nastajal 15 sekund, vmes pa sem dodatno osvetljeval kip, da ta na posnetku ne bi bil zgolj silhueta.

Ob prvem mraku?

Sredi noči, potem pa sem v zgodnjih jutranjih urah doma ves navdušen takoj sedel za računalnik. Že na ekranu fotoaparata sem videl, da utegne biti dober posnetek, vzel sem kartico ven, jo potisnil v računalnik in ... yesss!

Občutek, ki mu ni enakega?

Tako. To so tudi trenutki, ko pomisliš, da si kot fotograf malo »ubrisan«, da se ob nočnih urah odpraviš ven iskat posnetke. A takrat je bil oktober in je bilo toplo, ko sem ob drugi priložnosti delal tak posnetek s Triglavom, pa sem šest ur stal na Soriški planini na minus dveh stopnjah Celzija in čakal, kdaj bo.

Tokratna razstava je vsekakor nekoliko drugačna kot nekatere tvoje prejšnje žanrsko bolj zaokrožene, prva tudi v Galeriji Ivana Groharja, saj postavitev sovpada z Groharjevo štipendijo, ki si jo prejel za leto 2026. Predvidevam, da je bila pomoč kustosa razstave Mihe Colnerja pri izboru fotografij ob tvojem zares obsežnem fotografskem opusu še kako na pravem mestu?

Namen razstave je bil prikazati prav ta širok razpon fotografije različnih žanrov, ki jih gojim, da se predstavi tako moja poklicna kot moja avtorska, nekomercialna fotografija. Miha Colner je opravil temeljit pregled fotografij, ki jih imam na spletni strani in družbenih omrežjih, mi predstavil koncept postavitve, da sem mu dodatno poslal še nekaj fotografij, nato pa je pripravil izbor za razstavo. Tako se mi prvič doslej ni bilo treba ukvarjati z izborom in sem se povsem prepustil njegovim odločitvam. Vsekakor pa sva pri tem ves čas dobro sodelovala.

V prvem prostoru galerije vendarle spoznavamo tvojo značilno krajinsko motiviko, po kateri si najbolj prepoznaven. Ampak ne gre le za običajne posnetke največkrat Gorenjske pokrajine, od tod namreč tudi naslov Genius loci?

Preden sem se pred kakimi 15 leti s fotografijo začel ukvarjati profesionalno in je fotografiranje postalo moj poklic, sem največ fotografiral prav krajino, ki je potem bila tudi najbolj pričakovan motiv med mojimi objavami. Pozneje je bilo recimo podobno s tekmovanji v Planici, ki jih fotografiram vsako leto. Ta razstava pa prikazuje morda manj pričakovane fotografije in nekoliko drugačnega fotografa.

Dela v prvem prostoru res niso klasične krajine, ampak se skozi moje posnetke pokrajina pokaže tudi na druge načine, z meglicami, nenavadnimi žarki, ki prodirajo z neba, tudi skozi ekstremne vremenske razmere ...

Kot poklicni fotograf delaš za različne naročnike, za občine, zavode v turistične namene, tudi za tuje tiskovne agencije ... Kako deluješ, ko greš na teren službeno, ali lahko hkrati razmišljaš tudi o avtorskih fotografijah? Lahko v mislih preklopiš iz tistega, kar ti je naročeno, v lastno fotografsko zadovoljstvo?

Pravzaprav vseskozi delujem tako, da ob spremljanju in fotografiranju dogodkov povsem spontano zagledam motiv, ki zanima predvsem mene. Ko opravim delo, včasih pa tudi hkrati, fotografiram tudi zase, predvsem kadar je prava svetloba za še kakšno drugačno fotografijo. Recimo fotografija oglarjev, ki je na razstavi, je nastala dan pred Slovenskim srečanjem oglarjev v Topoljah. Šel sem si ogledat prostor, kjer bo potekala prireditev, oglarsko kopo, ki jo vsako leto kuha tamkajšnja družina. Tudi oni so bili v pripravah za naslednji dan in povsem nenačrtovano je nastala super fotografija. V ozadju se vidi modra večerna svetloba, spredaj oglarja ...

Iz podobne zgodbe je najbrž nekoliko drugačen posnetek prostovoljcev Škofjeloškega pasijona od zgoraj?

Na fotografiji je več sto prostovoljcev, ki so se postavljali na tribune za spominsko fotografiranje. Sam sem tisti dan Škofjeloški pasijon snemal na gradu z dronom iz zraka. Po zaključku sem pospravil opremo in se odpravil na Mestni trg, nakar sem videl priprave za to fotografiranje. Pomislil sem, to bo super posnetek od zgoraj, ponovno sem pripravil opremo, aktiviral dron in fotografija je tu.

Postojva še ob črno-beli fotografiji praznega Prešernovega trga v Ljubljani z novoletno jelko in zgolj tremi policisti ...

Veliko delam za Turizem Ljubljana in vsako leto fotografiram tudi novoletno vzdušje in vedno je na Prešernovem trgu velika gneča. Ta fotografija pa je nastala leta 2020, ko je bil zaradi epidemije v veljavi tako imenovani lockdown, popolna zapora javnega zbiranja. Na silvestrovo sem stopil do trga nekaj minut po polnoči. Ta je bil povsem prazen z le tremi policisti. Fotografija je dokument časa, tako kot ta posnetek poleg s šestimi vojaškimi letali, ki so priletela iz Aviana, in tremi našimi pilatusi – takrat v pozdrav zdravniškemu osebju.

Očitno ti je zlezel pod kožo tudi širok žanrski razpon pri fotografiranju – v najboljši meri ga vidimo tudi na tej razstavi – tako športnih in drugih dogodkov, koncertov kot pokrajine, z dronom ... Morda zato v javnosti nisi že vnaprej prepoznaven – to je pa Tarfila?

Na srečo je moj poklic zelo raznolik in dinamičen. Ugotavljam pa, da mi stvari, ki se preveč ponavljajo, začnejo postajati monotone in se jih naveličam. Težko bi vedno znova recimo v parlamentu fotografiral ene in iste obraze ... (smeh) Zato mi ustreza, da grem enkrat fotografirat dogodek, drugič športno tekmovanje, včasih uživam v naravi ali pa pripravljam promocijske turistične posnetke. Je pa res, da fotografi v različnih žanrih včasih debelo pogledajo, češ kaj delam na nekem dogodku, ali fotografiram šport. Rad fotografiram raznovrstno, ne nazadnje sem bil s svojimi fotografijami različnih žanrov uspešen in nagrajen z več mednarodnimi nagradami.

Kot samosvoj avtor na neki način vztrajaš na svoji poti. Ko se takole sprehajava po galeriji in pogovarjava o tvojih fotografijah, se zdi, da ti je fotografija mnogo več kot zgolj poklic na eni ali izrazni medij na drugi strani. Se motim?

Ne. Fotografija je moj »lifestyle«, moj življenjski slog. Če bi bila to le služba, potem lahko rečem, da sem ves čas v službi, hkrati pa to ni zgolj služba. Včasih ne vem, kje je sploh meja. Kakšno nedeljo nimam ničesar v načrtu, pa imam kar slabo vest, ker nič ne delam.

Morda pa vsaj urejaš fotografije na računalniku. Ko sva že pri tem: koliko fotografije narediš s fotoaparatom in koliko v postprodukciji na računalniku?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je to najprej odvisno od zvrsti fotografije in tudi od tega, v kakšnih pogojih fotografiraš. Včasih je dela v postprodukciji več, včasih za to ni potrebe. Vsekakor se trudim, da končni izdelek nastane že, ko pritisnem na sprožilec.

Oprema, dron je že skoraj nujni rekvizit poklicnega fotografa?

Z dronom delam že precej let in imam za to tudi vse potrebne licence. Lahko rečem, da sem v tovrstnem fotografiranju in snemanju že kar izkušen profesionalec. Sicer v zadnjih letih skoraj vse fotografiram z enim objektivom. No, tudi kakšno od nagrajenih fotografij sem posnel s popolnoma amatersko opremo, tako da oprema seveda ni vse. Najbrž sem edini poklicni fotograf, ki še vedno uporabljam osem let star »body«, ohišje fotoaparata.

Morda si z Groharjevo štipendijo privoščiš novega?

Prav o tem sem razmišljal.

V intervjuju na naslednji strani stripovskega avtorja vprašam, ali bo strip v prihodnje ustvarjala umetna inteligenca. Kdo bo fotografiral?

Iz čiste radovednosti sem jo tudi sam že preizkusil. Fotografijo lahko popraviš, ji kaj dodaš, odvzameš, narediš povsem na novo. Umetna inteligenca je sposobna narediti marsikaj, morda bo nekatere žanre fotografije tudi »pojedla«, dvomim pa, da bo klasična fotografija zato propadla.