Cena bega

Skupaj s študijem je moja pot terapevta dolga 15 let. Moj drugi poklic, ki je pravzaprav moj hobi. Upam, da bom lahko še dolgo delal, saj so leta pri tem poklicu prednost. Izkušnje, znanje, predvsem pa veselje za poklic, ki ga opravljamo, prinesejo dodatna zanimanja in dodatne vpoglede. Poleg truda pomagati ljudem (in sebi) me zanimajo zakonitosti, ki jih ljudje nehote, podzavestno živimo. Še vedno se čudim, zakaj se ljudje niti ne potrudijo prekiniti lastnega, notranjega trpljenja. Kako je mogoče, da ljudje leta in leta prenašajo npr. tesnobo v prsih, dolgotrajno žalost in praznino, kronično napetost mišic, nespečnost, tresavico, izčrpanost in občutek kronične utrujenosti … Človek je lahko pripravljen več let prenašati panične napade, samo da mu ni treba odpreti vprašanj, pred katerimi se psihično umika. Lahko leta obiskuje zdravnike zaradi stiskanja v prsih, ne da bi se vprašal, kaj ga v življenju tako močno in stalno drži v napetosti. To lepo pokaže, kako mogočno je lahko izogibanje čustveni bolečini: človek je včasih pripravljen prenašati ogromno telesnega in življenjskega neugodja, da mu ni treba priti v stik z nečim, kar njegovo notranje doživljanje zaznava kot še bolj nevarno.

Nekako lahko razumemo, da bežimo od fizične bolečine. Nihče se ne bo zavestno urezal v prst – ker to boli, nihče se ne bo butal z glavo v steno – ker to boli, ne dotaknemo se vroče plošče ali ognja, ne napenjamo poškodovanega gležnja. Torej, pri fizični bolečini se znamo ustaviti in spremeniti vedenje, pri psihični (čustveni) pa je očitno drugače. Nočemo ji priti blizu, ker boli. Zanimiva razlika pri čustveni bolečini je, da tam pogosto ne moremo preprosto umakniti roke z »vroče plošče«. Vir bolečine je lahko spomin, odnos, občutek zavrnitve, sram ali osamljenost. Zato si človek ustvari bolj posredne načine umikanja — in tam postane izogibanje precej bolj zapleteno. Izogibanje bolečini je najbolj naravno, vendar na področju naše psihe pomeni izogibanje bolečini pretvorba te bolečine v trpljenje. Mi bežimo od bolečine, dejansko si pa ustvarjamo trpljenje. Namesto da bi lastno energijo usmerili v zavestno reševanje notranjih bolečin (in s tem zmanjšali notranje trpljenje), mi vlagamo ogromno energije za beg od te bolečine.

No, to je eno od dejstev, ki me po 15 letih še vedno zelo preseneča. Od soočenja samega s seboj (beri: s svojo notranjo bolečino) ne bomo umrli. Beg od nje pa se nam zelo pogosto pozna na našem fizičnem zdravju.

Morda zato ni najpomembnejše vprašanje, kako se bolečini izogniti, ampak kako ji varno priti bliže. Kar potlačimo, pogosto ne izgine, ampak se vrača kot napetost, simptom ali trpljenje. Ko bolečino prepoznamo, prenesemo in osmislimo, se beg lahko počasi spremeni v pot k sebi.