Brata košarkarja, oba evropska prvaka

Kranj – Letošnje poletje je bilo za slovensko mladinsko košarko zlato, še posebej pa za družino Ciperle. Mark in Maks sta v enem mesecu vsak s svojo reprezentančno selekcijo stopila na vrh Evrope. Starejši Mark se je naslova veselil v Stožicah z reprezentanco do 20 let, Maks pa v Trentinu z reprezentanco do 18 let. Za mlajšega od bratov, ki bo prihodnji mesec postal polnoleten, je bilo prvenstvo še posebej uspešno – s 7,4 skoka in 3,7 asistence na tekmo je bil najboljši slovenski skakalec in asistent.

»Zelo sva bila vesela drug za drugega. Ponosna sva na ta dosežek, prav tako kot najina starša, sorodniki in prijatelji,« pravi Mark. Maks dodaja, da je dvojno družinsko zlato predvsem potrditev, da je treba delati naprej. »Upam, da bo šla najina zgodba samo še navzgor.« Ko se je prvi z evropskim zlatom vrnil Mark, je bratu pred njegovim odhodom na prvenstvo svetoval, naj preprosto igra tako, kot zna. Maks pravi, da zaradi bratovega uspeha ni čutil dodatnega pritiska. Ko je tudi sam osvojil zlato, sta ponovila ritual – stisk roke, objem in čestitke.

Oba uspeha sta imela podobno osnovo: močno povezanost ekipe. Mark poudarja dobro ekipno igro in dejstvo, da je njegova generacija skupaj igrala že na svetovnem prvenstvu do 19 let, kjer je osvojila bron. Maks pa poudarja karakter svoje ekipe. Slovenci so v osmini finala proti Latviji zaostajali že za deset točk, a tekmo obrnili in nato dobili še več samozavesti. »Zavedali smo se, česa smo sposobni. Ko smo se povezali, nas nihče več ni mogel ustaviti,« pravi.

Njuna košarkarska zgodba se je začela pred približno desetimi leti. Sprva sta trenirala nogomet, nato pa našla šport, ki ju je zares pritegnil. »Zaljubila sva se v košarko, igrala vsak dan in skozi čas dosegala dobre rezultate,« pravi Maks. Oba sta otroka kranjskega Triglava, kjer sta nekaj časa igrala tudi v isti selekciji. Eno sezono sta bila skupaj celo v članski ekipi, ki se je tisto leto uvrstila med najboljše štiri v pokalu.

Brata Maks (levo) in Mark Ciperle imata oba zlato medaljo z evropskega prvenstva v košarki. / Foto: Tina Dokl

Po predlanski sezoni sta se njuni poti razšli. Maks je odšel v Cedevito Olimpijo, Mark za eno sezono v Gorenjsko gradbeno družbo Šenčur, v novi sezoni pa bo član Kansai Heliosa Domžale. Kljub temu še naprej pozorno spremljata drug drugega. Ko se srečata, je pogovor pogosto povezan s košarko, ki je trenutno najpomembnejši del njunega življenja. Mark še naprej živi doma v Kranju, Maks ima stanovanje v Ljubljani.

Tudi kot tekmeca sta si zelo podobna. »Oba sva tekmovalna. Ko sva igrala ena na ena, je vsak hotel zmagati,« je pojasnil Mark. Danes so njuni dvoboji bolj za šalo, sicer pa se vidita predvsem kot brata. Drug drugega znata tudi dobro oceniti. Maks pri Marku kot pozitivno v ospredje postavlja met za tri točke in telesno pripravljenost, Mark pa pri mlajšem bratu predvsem močno mentalno pripravljenost. Prav slednja je lastnost, ki jo želi tudi sam izboljšati.

Pred bratoma je nova sezona in novi izzivi. Maks si želi čim več priložnosti v članski ekipi Cedevite Olimpije, Mark pa v novem klubu čim bolje izkoristiti minute na parketu. Oba pogledujeta še dlje. Njuna skupna želja je odhod v Združene države Amerike in igranje v ligi NCAA, kjer bi ob košarki tudi študirala. »Želiva videti, kako je, ko igraš v Združenih državah Amerike, in ob tem nabirati izkušnje. Upam, da bova lahko šla skupaj,« je povedal Maks, ki je z 202 centimetroma štiri centimetre višji od starejšega brata. Čez lužo odhaja vedno več tudi slovenskih mladih košarkarjev. Pogoji in zaslužki so tam zanje neprimerljivi s slovenskimi in tudi evropskimi.

Mark in Maks ostajata na isti poti, kot sta jo začela pred desetletjem – skupaj, vsak s svojo zgodbo, a z istim ciljem. Dvojno evropsko zlato je morda šele začetek.