Takrat se mi je zdel »frajer«

Starejši ko smo, pogosteje se vračamo v preteklost, tudi v čase, ko smo sprejemali napačne odločitve. Pavla pravi, da se jih je v njenem življenju nabralo toliko, da jih že dolgo ne šteje več.

»Leta 1980 sem bila vesela in tudi precej ambiciozna maturantka. Čeprav sem imela učenja čez glavo, sva se s cimro v internatu odločili, da se greva malo oddahnit v kino. V vrsti za vstopnice je poleg naju stal nekoliko starejši fant, ki si naju je brez sramu ogledoval od nog do glave. Njo je to motilo, mene ni. Med predstavo je sedel zraven mene in mi ves čas ponujal bombone, proti koncu filma pa mi je predlagal, da bi se po predstavi odpeljali na poskusno vožnjo, saj je ravno tisti dan kupil novo stoenko.

Cimra je bila proti, ker se ji je mudilo nazaj h knjigam, jaz pa sem šla, čeprav ga sploh nisem poznala. Še tega nisem vedela, kako mu je ime.

Zapeljala sva se proti Dobrovi in naprej proti Polhovemu Gradcu. Kje natančno sva vozila, se danes ne spomnim več, vem pa, da se je za avtomobilom in ob njem z makadama dvigoval cestni prah. Na poti nazaj sem za volan sedla jaz, čeprav o vožnji nisem imela pojma. Miro – tako mu je bilo ime – me je spodbujal, naj ne bom takšna reva. Bilo me je pošteno strah, avto je bil nov in ves čas mi je po glavi rojilo, kaj bo, če se kam zaletiva.

Na srečo se nisva. So naju pa malo pred Vičem ustavili miličniki. Čeprav sem zatrjevala, da sem vozila samo kakšnih sto metrov, niso pokazali nobenega usmiljenja in morala sem se presesti v njihov avto. Začela sem jokati, toda nič ni pomagalo. Miro je nekaj časa gledal za nami, potem pa se s stoenko odpeljal.

Šele takrat, ko smo bili sami, je sledil pravi šok. Eden od miličnikov se je resno obrnil k meni in me vprašal, ali se mi sploh sanja, s kom sem se vozila. Ker sem odkimala, mi je povedal, da so fanta komaj pred tednom dni izpustili iz zapora, kjer je sedel zaradi hudega pretepa pred Halo Tivoli.

'Kaj pa, če bi ti kaj naredil?' me je resno in očitajoče vprašal, ko je ustavil pred internatom.

Zanimivo je, da mu sploh nisem verjela. Prepričana sem bila, da se je hotel iz mene malo ponorčevati. Da bi bil tako lep in simpatičen fant, kakršen je bil Miro, nevaren zločinec? Nemogoče. Cimri seveda nisem povedala o miličniku in zaporu, pohvalila pa sem se ji, da sem sama vozila avto. Preden sem zaspala, sem sanjarila o njegovi usnjeni jakni in belem puliju, ki ga je imel pod njo.

Kje je izvohal, na katero šolo hodim, še danes ne vem. Tekle so zadnje priprave na maturo, vsi smo bili živčni in pošteno naveličani knjig, ko me je nekega dne pričakal pred šolo. Ob pogledu nanj so se mi zašibila kolena.

Kakšen lepotec, sem pomislila.

Preplavila so me tako močna čustva, da sem se počutila, kot bi se mi malo zmešalo. Šla sva na torto in jagodni sok. Ali me je nalašč povabil na še eno vožnjo s svojo stoenko ravno tistega dne, ko smo pisali slovenščino, ne vem, spomnim pa se, da je bil strašno užaljen, ko sem ga zavrnila.

'Zaradi ene brezvezne mature takšen cirkus!' se je pridušal.

Najraje bi mu pritrdila in šla z njim, vendar sem se na srečo pravočasno spomnila, da bi me oče doma 'fental', če bi tik pred koncem šole počela neumnosti. Čeprav sem bila vsa štiri leta med boljšimi učenci, sem maturo komaj spackala skupaj, saj sem ves čas mislila samo nanj, čeprav se nisva do takrat še niti poljubila.

Miro je znal z ženskami, zlasti s takšnimi kokoškami, ki so bile rosno mlade, neizkušene in vodljive, kakršna sem bila jaz. Jedle smo mu iz roke, on pa je to zelo dobro vedel.

Ko so se začele počitnice, sem se znašla pred velikansko težavo: kako domače prepričati, da bi ostala v Ljubljani, kjer mi je Miro našel službo. Ni šlo. Oče je bil zame še zmeraj prevelik zalogaj, saj je bilo dovolj, da me je samo pogledal, pa so se mi od strahu zatresla kolena. Miro je seveda protestiral in na račun mojega očeta tudi zelo vulgarno preklinjal, jaz pa sem se naredila, da ga sploh ne slišim. Nobena stvar človeka ne naredi tako slepega in neumnega kot zaljubljenost.

Doma mi niso dovolili niti večernih izhodov, češ da sem maturo naredila 'samo' z dvojko, zato sva se z Mirom skrivaj srečevala v bližini bencinske črpalke. Nekega dne je prišel z drugim avtomobilom, tokrat s katrco, in spet me je povabil na eno svojih 'testnih voženj'. Med potjo se je hvalil, kako dobro zasluži in da bi, če bi hotel, lahko avtomobil zamenjal vsak mesec.

Pred Ravbarkomando sva nenadoma zagledala miličnike, ki so stali ob cesti in ustavljali avtomobile.

'V predalu imam nekaj. Vzemi in skrij v nahrbtnik, takoj!' mi je ukazal, ne da bi dodal en sam prosim.

Naredila sem, kot mi je rekel, in zavitek spravila v nahrbtnik med sendviče. Na srečo so naju spustili mimo. Paket, zavit v nekakšno laneno vrečo, sem mu vrnila šele v Ankaranu, kjer sva parkirala tik ob morju. Malo sem se pošalila in rekla:

'Ej, tole je pa zagotovo pištola.'

Čudno me je pogledal, nato pa prikimal.

'Res je. Peljem jo nekomu. Dobro mi bodo plačali.'

Ne spomnim se več natančno, kaj sem mu odgovorila, dobro pa vem, kaj sem takrat čutila. Namesto da bi se prestrašila, se mi je vse skupaj zdelo neverjetno vznemirljivo, skoraj filmsko in po svoje celo 'frajersko'. Tako zelo sem bila zaljubljena in tako malo pameti sem imela, da sem se mu celo ponudila, da lahko pištolo, če sam ne bo utegnil, dostavim namesto njega.