Naši medsosedski odnosi

Če bi o varnosti življenja v deželi pod Triglavom sklepali le po spletnih komentarjih ali nekaterih medsosedskih odnosih, se ne bi počutili prav dobro. Groženj – tudi smrtnih – namreč tu in tam ne manjka.

Tudi Janka je imela s sosedom Petrom nemalo bridkih izkušenj. Svojo zgodbo je takole začela: »Če mene vprašate, se pokaže, kakšen je nek človek, tudi takrat, ko mora za skupno dobro odstopiti pol metra svoje zemlje. Ne gre zato, ker bi soseda hotela opravljati, saj opravljanja ne maram, ampak zato, ker je nekaj časa kazalo, da nas bo zaradi njegove trme vsako večje deževje spravljalo v obup.

Peter je bil zelo poseben mož. Ni veliko govoril, zamere, prave ali namišljene, pa je v svoji glavi zelo skrbno hranil.

Dokler je hodil v službo, je imel za hišo nekakšno zasebno 'pokopališče avtomobilov', na katerem so počivali fički, stoenke, razbita katrca, kombi brez vrat in druge razbitine meni neznanega porekla. Med navlako so rasle koprive, japonski dresnik, v odprtem prtljažniku enega pa so stanovale ose. Mnogi smo ga prosili, naj navlako pospravi, drugi so mu grozili z inšpekcijo, vendar je pri tem ostalo. Vedeli smo, kakšen je, da bi se nam prej ali slej maščeval, če bi vztrajali.

Ko so otroci odrasli in odšli, sta z ženo ostala sama. Domov so se vračali zelo poredko, največkrat ob praznikih, pa še takrat ne za dolgo. Njegova žena je bila tiha in drobna, meni se je zdela prestrašena. Nikoli ni hodila v službo, morda ne tudi zato, ker je on kar dobro zaslužil. Njuna hiša je stala ob manjšem, na prvi pogled povsem nenevarnem potoku, ob njem pa je po občinskem zemljišču tekla ozka steza, ki je nam, sosedom, precej skrajšala pot iz vasi do doma. Uporabljali so jo tudi sprehajalci, tekači, otroci in sprehajalci psov. Dala bi roko v ogenj, da nihče ni skakal po Petrovem vrtu, kaj šele, da bi kradel sadje z njegovih dreves!

Toda Petru mimoidoči niso bili pri srcu. Nekega jutra je napeljal čez stezo zarjavelo bodečo žico, približno v višini kolen. Prva se je vanjo ujela punčka, ki se je pripeljala s kolesom. Raztrgala si je hlače, žica pa jo je do krvi poškodovala tudi po nogah, tako da je morala poiskati zdravniško pomoč. Še isti dan se je obnjo spotaknil tekač, neko starejšo gospo pa je pred padcem rešil pes, ker se je pred njo nenadoma ustavil. Dokler se glas o žici ni raznesel po vasi, se je poškodovalo še nekaj ljudi.

Takšna žlehtnoba je ljudi 'spravila na obrate'. Poklicali smo na občino in se pritožili. Preden so od tam poslali nekoga, da si je žico ogledal, je trajalo … Ko sem Petra slučajno srečala pred pošto in ga vprašala, ali se mu zdi takšno početje pametno, je skomignil z rameni in mi odgovoril: 'Kdor tam ne hodi, se tudi raniti ne more.'

Čez nekaj dni je nekdo v zadnjo gumo na mojem avtomobilu porinil žebelj. Morda sem ga celo povozila, morda ne. Ker zlikovca nisem videla na lastne oči, moram biti lepo tiho.

Potem pa so pred tremi leti prišle poplave. Deževalo je, kot da se je nebo raztrgalo. Naš potok, v kateri je bilo običajno komaj kaj vode, se je spremenil v rjavo, besnečo reko, ki je pred seboj podirala vse, kar se je znašlo na njeni poti. Pri Petru je voda vdrla v klet ter zalila zamrzovalno skrinjo, pralni stroj, orodje, peč in škatle, v katerih je hranil bogvekaj.

Takrat nihče ni spraševal, čigava je steza, kakšen je Peter do drugih ljudi niti kdo je komu predrl gumo. Gasilci so počrpali vodo, sosedje smo nosili iz kleti vedra blata, prestavljali pohištvo in odnašali na varno stvari, ki bi lahko bile še uporabne. Tudi oče deklice, ki si je na bodeči žici poškodovala nogi, je prišel pomagat. Ko se je izkazalo, da pralnega stroja ni mogoče rešiti, so pri Rdečem križu našli drugega.

Kakšno leto po poplavah so na občini začeli pripravljati načrte za ureditev nabrežine. Stezo naj bi utrdili in z nasutjem nekoliko dvignili. Tako bi nastal nekakšen obrambni nasip, ki bi ob naslednji morebitni povodnji varoval bližnje hiše. Po soglasje smo seveda morali priti tudi k Petru. Skozi priprta vrata sem mu razložila, zakaj potrebujemo njegov podpis.

'Ne bom nič podpisal. Zame je dobro tako, kot je,' mi je odgovoril.

Spomnila sem ga na poplavljeno klet, uničene stroje in gasilce, ki so mu pomagali. Nekaj časa je bilo tiho, nato pa je izza vrat spet priletelo: 'Kaj ste pa prišli! Saj vas nisem klical!'

Ko sem to slišala, sem bila čisto v šoku. Mar so Petrove besede pomenile, da bi mu bilo bolj všeč, če bi voda njegovo hišo odnesla, kot pa to, da smo mu priskočili na pomoč?!

Na vasi pa nismo vrgli puške v koruzo. Stisnili smo zobe in poiskali drugo rešitev, delno tudi na lastne stroške. V načrt smo dodali dva manjša mostička. Prvega smo potem postavili pred zemljiščem, ki je bilo v Petrovi lasti, drugega za njim. Pot se zdaj pred njegovo hišo umakne na nasprotni breg, gre mimo po drugi strani vode in se šele za parcelo vrne nazaj.

Peter je dosegel, kar je hotel. Ob potoku, mimo njegove hiše, ni več sprehajalcev, le nabrežina je postajala iz dneva v dan bolj zaraščena.

Kadar koli grem tam mimo, se spomnim na Petra. Svoje 'zmagoslavje' je užival le kakšno leto, potem pa sta ga sinova, po ponesrečeni operaciji, dala v dom, kjer se mu je kmalu pridružila tudi žena. Ljudje pravijo, da se tudi tam držita bolj zase, če bi bilo možno, bi se tudi prehranjevala v sobi. Sinova sta iz hiše odnesla vse, kar je bilo kaj vrednega, zdaj samo čakamo, da jo bo načel zob časa in se bo sama od sebe začela podirati. Starejši vaščani, Petrovi vrstniki, pripovedujejo, da je imel zelo težko otroštvo. Mama ga je pri treh letih pustila samega z očetom, ki je svojo jezo na račun pobegle žene stresal nad nedolžnim otrokom. Kaže, da ga je res zaznamovalo otroštvo, hude travme pa so mu krojile življenje tudi na starost.«