Sto let Mici Šmid

V petek, 14. avgusta, je bilo v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka zelo živahno. Njihova stanovalka Marija Šmid, ki ji pravijo Mici, je praznovala stoti rojstni dan. Slavljenki so v domu v sodelovanju z njenim sinom in snaho Lojzetom in Olgo Šmid pripravili praznovanje. »Takšne zabave še nisem imela,« nam je ob našem obisku nekaj dni kasneje zadovoljno povedala stoletnica. Praznovanje je z glasbo popestril vodja Harmonikarskega orkestra Železniki Simon Razpotnik, zapel je tercet pevk Folklorne skupine Groblje pri Domžalah, kjer sta nekoč plesala sin in snaha slavljenke, razveselila pa se je tudi obiska Marka Gasserja, župana Železnikov, od koder izvira tudi sama. Torto je Mici razrezala skupaj z domsko zdravnico Klaro Možina. Kot nam je zaupala slavljenka, je v začetku letošnjega leta imela zdravstvene težave, a ji je zdravnica že tedaj dejala, da bo dočakala torto za njeno stoletnico. In jo tudi je.

»Za naprej si želim samo zdravja,« pravi Mici. Vse do letos je še hodila s hoduljo, po omenjenih zdravstvenih težavah pa ni več zbrala dovolj moči. Ima izvrsten spomin, rada se druži, odlikuje jo tudi dobra volja. Na vprašanje, kaj je ključno, da človek v takšnem stanju dočaka sto let, je odvrnila: »Treba je delati in skromno živeti.«

Marija Šmid, dekliško Prezelj, se je rodila 14. avgusta 1926 pr' Andrejevc na Češnjici. Odraščala je v kmečki družini s petimi otroki. V Železnikih so bili takrat težki časi in tudi pr' Andrejevc so živeli v pomanjkanju. Imeli so kravo, prašiča in kokoši, kruh pa je družini dajal tudi les. »Moj deda je bil sodar, ata pa je 'golcal' na Jelovici. V ponedeljek je naložil koš hrane in ga cel teden ni bilo. Bili so gor in podirali drevesa,« je Mici zavrtela nazaj kolo časa in dodala, da ji v življenju ni bilo postlano z rožicami. »Doživela sem krizo, vojno. Bili so hudi časi. Preživeli smo jih. Nikoli več naj nikar ne bo tako.« Druga svetovna vojna ji je vzela tudi enega od bratov, sama pa je v tistem času, pri svojih petnajstih letih, šla za deklo na eno od kmetij na Suhi pri Škofji Loki, kjer je ostala tri leta.

Leta nomadskega življenja

Leta 1947 se je Mici poročila z Jankom Šmidom iz bližnjega Podlonka. Bil je oficir, ki je služboval v različnih krajih nekdanje Jugoslavije, zato se je mlada družina, ki so jo dopolnili sin Lojze ter hčeri Janka in Vida, veliko selila. Pot jo je vodila s Češnjice v Mostar, Trebinje, Cetinje, Goražde in Debar. Zaradi odločitve, da se bodo otroci šolali v Sloveniji, se je Mici z njimi za nekaj let vrnila na Češnjico, družina pa je ponovno zaživela skupaj z očetom po njegovi premestitvi v Dravograd. Mici si je tam našla delo v kuhinji osnovne šole. Družino je nato pot vodila v Ljubljano, kjer je oče dočakal upokojitev. Leta 1975 sta se Mici in njen mož dokončno ustalila na Češnjici, kjer sta z veliko truda in pomočjo otrok obnovila njeno 300 let staro rojstno hišo. Leta 2011 je postala vdova, a je v domači hiši živela vse do svojega 96. leta, ko se je odločila za odhod v dom starejših.

»Prav nič hudega mi ni tu,« je dejala. Vedno je vesela obiskov; še posebej se razveseli mlajših članov družine: ima namreč šest vnukov in enajst pravnukov. »Da preganjam dolgčas, imam računalnik. Igram igrice. Poleg tega zlagam sestavljanke in rešujem križanke, čeprav vse težje, ker ne vidim drobnega tiska.« Na mizi opazimo tudi svež izvod Gorenjskega glasa, a ji slabši vid vse bolj otežuje tudi prebiranje časopisa. V preteklosti jo je redno spremljalo tudi klekljanje, ki se ga je naučila že kot otrok v čipkarski šoli.