Dajti Ekspres – v gondolo s kolesi / Foto: Slavko Zupanc
Dajti Ekspres – v gondolo s kolesi / Foto: Slavko Zupanc
V jutranji prometni konici smo se počasi prebijali iz središča Tirane proti spodnji postaji žičnice Dajti Ekspres, s katero smo se povzpeli na goro Dajti. V vsaki gondoli je bilo ravno dovolj prostora za dva kolesarja in njuni kolesi. Med približno dvajsetminutno vožnjo se je pod nami odpirala široka panorama Tirane z nepregledno množico stavb, cest in parkov.
Ob zgornji postaji žičnice, na nadmorski višini okoli tisoč metrov, stoji stolp Dajti s hotelom Belvedere. V njegovi bližini je tudi restavracija Ballkoni Dajtit, zgrajena v slogu planinske brunarice. Območje slovi po osupljivih razgledih na Tirano in okoliško pokrajino, zato ga pogosto imenujejo kar balkon Tirane.
Gora Dajti z najvišjim vrhom, visokim 1613 metrov, je del istoimenskega narodnega parka, ustanovljenega leta 1966. Posebej so nam padli v oči številni betonski bunkerji, eden najbolj prepoznavnih simbolov Albanije. V času komunističnega režima Enverja Hoxhe so jih po državi zgradili več sto tisoč.
Po ogledu smo znova zajahali kolesa in se podali v dolino. Cesta je bila sicer asfaltirana, vendar močno načeta in polna lukenj, zato je bila potrebna velika previdnost. V vasi na koncu spusta nas je pričakal slabo označen »ležeči policaj«, ki ga je bilo zaradi sence skoraj nemogoče pravočasno opaziti. Milan ga je zagledal prepozno, izgubil nadzor nad kolesom in hudo padel. Poškodbe so bile na prvi pogled videti zelo resne. Na pomoč so priskočili prijazni domačini, ki so poklicali reševalce. Ti so ga oskrbeli in odpeljali v bolnišnico.
Nekaj članov skupine se je s spremljevalnim kombijem odpravilo za njim, preostali pa smo nadaljevali proti Draču. Pot nas je vodila južno od Tirane in nato ob reki Erzen po lokalnih cestah. Kolesarili smo skozi številne vasi albanskega podeželja: Mullet, Vishaj, Pezë Helmës, Ndroq in Romanat. V vaškem bifeju smo si privoščili postanek za kavo ter se zapletli v prijeten pogovor z domačini in lastnikom lokala.
V vasi Pjezë smo zapustili reko Erzen, ki se severno od Drača izliva v Jadransko morje, in zavili proti našemu hotelu. Ta je stal nekoliko južneje od Drača, tik ob obali Jadranskega morja. Drač je z več kot 120.000 prebivalci drugo največje mesto v Albaniji in njeno največje pristanišče. Njegova zgodovina sega vse do ilirskih časov. V antiki se je imenoval Epidamnos, pozneje pa se je razvil v pomembno rimsko vojaško in pomorsko središče. Skozi stoletja so mu vladali Bizantinci, Benečani, Srbi, Osmani in številni drugi gospodarji. Med najpomembnejšimi znamenitostmi mesta so beneški stolp, antični amfiteater ter ostanki mestnega obzidja, ki pričajo o njegovi bogati in burni preteklosti.
Pozno zvečer so se iz bolnišnice vrnili tudi kolegi s spremljevalnim kombijem. Novice so bile na srečo spodbudne. Prve zdravniške ocene so kazale, da posledice padca vendarle ne bodo tako hude, kot smo se sprva bali.