Od imitacij nazaj k Davidu

Vaša glasbena pot se je začela že zelo zgodaj. Kako gledate danes na čas odraščanja, prve nastope. Koliko vas je domače okolje oblikovalo kot človeka in glasbenika?

Rad se spominjam teh časov, ker so me izoblikovali v človeka in izvajalca, ki ga lahko gledate danes, tako v Davida Dekića zasebno kot Amara na odru. Začenjal sem na gorenjskih odrih in moj prvi intervju za časopis je bil ravno za Gorenjski glas, leta 2006, pri mojih 12 letih. Vedno sem čutil povezanost z Gorenjsko, saj prihajam z Bleda, bisera Slovenije, in na to okolje sem lahko samo ponosen. Podpore Gorenjcev mi ni nikoli manjkalo, še posebno na začetku moje poti, ko jo človek najbolj potrebuje. Tudi Bled kot turistično mesto je pomembno vplival na moj pogled na svet. Že od nekdaj so bila moja obzorja široka, sčasoma pa sem se naučil tako gledati tudi nase in na svoje možnosti.

Življenje vas je kasneje vodilo v tujino. Preselili ste se v Manchester. Zakaj ste se takrat odločili, da zapustite Slovenijo, in kaj vam je dalo življenje v Angliji?

Pri 19 letih sem imel zelo močan občutek, da moram iti. Ne zato, ker bi bilo v Sloveniji karkoli narobe, ampak ker sem potreboval nekaj večjega od okolja, ki sem ga poznal. Manchester mi je dal predvsem samostojnost. Tam sem bil praktično sam, začel sem iz nič, delal čisto običajne službe in si vzporedno gradil glasbeno pot. Glasbeno mi je Anglija dala ogromno. Pel sem v gospel zboru, spremljevalne vokale za JP Cooperja in bil kasneje tudi del koncertne turneje Take That. Najpomembnejše pa je, da sem tam odrasel. Ko se pri 19 letih znajdeš sam v tuji državi, se moraš precej hitro naučiti stati na lastnih nogah.

Leta 2019 ste se vrnili v Slovenijo in nastopili v peti sezoni oddaje Znan obraz ima svoj glas. Je bila to neke vrste prelomnica za vas?

Absolutno. Zanimivo je, da sem se po vseh letih v Angliji vrnil ravno zaradi oddaje Znan obraz ima svoj glas. Takrat nisem razmišljal v smislu, da se vračam za vedno in začenjam kariero v Sloveniji. Ena stvar je pripeljala do druge in na koncu sem ostal.

Letos ste kot prvi Slovenec nastopili v hrvaški različici oddaje (Tvoje lice zvuči poznato) in se uvrstili v finale. Kako je sploh prišlo do sodelovanja in ali vam je to prineslo na primer večjo prepoznavnost?

V oddajo so me povabili producenti Nove TV, ki so me že nekaj let spremljali na družbenih omrežjih. Želel sem si predvsem novega izziva, da stopim iz slovenskega prostora ter se predstavim širšemu občinstvu. Nisem vedel, kako me bodo ljudje sprejeli, ker sem vendarle prišel kot Slovenec v hrvaško oddajo. Na koncu je bil odziv nad pričakovanji. Prišel sem vse do finala, predvsem pa sem dobil občutek, da so me ljudje sprejeli kot izvajalca, ne kot imitatorja, saj to ob koncu dneva nisem. To mi pomeni veliko. Oddaja mi je zagotovo odprla vrata do nove publike na Hrvaškem in širše v regiji, kar je bil tudi eden glavnih razlogov, da sem povabilo sprejel.

Slovenci so kar spremljali oddajo in odkrito uživali v vaših nastopih.

To me je pravzaprav presenetilo. Dobival sem ogromno sporočil iz Slovenije. Ljudje so iskali posnetke, spremljali nastope in komentirali. Lepo mi je bilo, da sem bil štiri mesece fizično na Hrvaškem, pa sem vseeno čutil podporo doma.

Iz tedna v teden ste stopali v čevlje znanih glasbenih izvajalcev.

Imel sem obdobje, ko sem tri tedne zapored dobival ženske vloge, in mislim, da je bilo to s psihološkega vidika še težje kot vokalno. Vsak teden moraš praktično izbrisati sebe in na novo zgraditi nekoga drugega.

Katera preobrazba vam je predstavljala največji izziv in katera vam je najbolj ostala v spominu?

Težko izberem samo eno. Dino Merlin, Halid Bešlić … Padec od Lepe Brene ima na socialnih omrežjih vsega skupaj okoli 15 milijonov ogledov, kar je neverjetno. Po moji imitaciji Melody in pesmi Esa Diva sem postal viralen tudi v Španiji. Osebno pa mi je bil pisan na kožo finalni nastop s pesmijo Mon amour. Vesel sem, da je ta nastop zapisan kot eden najveličastnejših v oddaji, ker je to zame tudi bil.

Nekateri glasbeniki, katerih pesmi ste prepevali, so bili navdušeni nad vami. Lepa Brena recimo.

To je bila zame morda celo največja potrditev. Ko imitiraš nekoga, ki ima za sabo desetletja kariere, si želiš predvsem, da bi začutil, da si se tega lotil s spoštovanjem. Brena me je kakšen teden po nastopu osebno kontaktirala in mi povedala, da sem jo zadel tudi v najmanjših podrobnostih, za katere sama ve, da jih ima. Rekla mi je, da je bila to najboljša imitacija nje, kar jih je videla. Ko ti to reče oseba, ki si jo imitiral, težko dobiš lepši kompliment. Lepi odzivi so prišli tudi od Doris Dragović, Tonija Cetinskega, Melody … To so stvari, ki ostanejo.

Ko se tak šov, takšna oddaja zaključi, ste utrujeni, vam dogajanje manjka, kakšni občutki vas prevevajo?

Moram priznati, da mi ne manjka. (smeh) Nimam težav s tem, da se od projektov poslovim, ko pridejo do konca. Mislim, da je to tudi posledica vseh dosedanjih izkušenj, saj vem, da me po velikih projektih vedno čakajo nove stvari. Tudi oddaje ne dojemam kot enega svojih največjih kariernih uspehov, ampak kot projekt, ki mi je v nekem obdobju dal ogromno, potem pa se je zaključil in gremo naprej. Zelo sem hvaležen za vse, kar mi je prinesla, nikoli pa si nisem želel, da bi bil vrhunec moje zgodbe televizijski šov. Želim si, da bi bili moji največji uspehi povezani z mojo glasbo, mojimi pesmimi in koncerti.

Letos poleti ste zmagali še na znanem glasbenem festivalu Biser Jadrana v Tivtu.

V Črno goro sem šel predvsem zato, ker želim svojo avtorsko glasbo graditi širše, regionalno. Po oddaji, kjer sem štiri mesece pel pesmi drugih ljudi, se mi je zdelo še toliko bolj pomembno, da se ljudem predstavim kot David. Zmaga je bila zato res lepa potrditev, sploh ker o njej nisem razmišljal. Želel sem dobro odpeti svojo pesem in jo predstaviti novemu občinstvu.

Kaj nam lahko zaupate o pesmi, s katero ste nastopili in prepričali.

Naslov je Sine, javi se in je bila napisana že pred približno dvema letoma. Govori o odnosu med materjo in sinom ter o tisti zelo posebni, brezpogojni ljubezni. Sam sem pri 19 letih odšel v Manchester in leta živel daleč od doma, zato zelo dobro poznam tisti mamin 'samo javi se, da vem, da si v redu'. Meni je najlepši del pesmi: I kad te nema, uvijek si tu, e to se majka zove. (Tudi ko te ni, si vedno tu, temu se reče mama.) Mislim, da je ravno v tem bistvo cele pesmi. Zanimivo pa je, da jo danes razumem nekoliko drugače kot takrat, ko je nastala. Takrat sem verjel, da nobena ljubezen ne more biti primerljiva z materinsko, kar je na nek način res. Danes pa verjamem, da lahko obstaja tudi enako močna partnerska ljubezen, le da je drugačna.

Če pogledate karierno pa tudi življenjsko pot od dečka z Gorenjskega do mednarodnih odrov, kaj menite, da vas je najbolj oblikovalo?

To, da moja pot ni bila najbolj ravna. Ko sem bil star 12 let, sem že mislil, da vem, kaj pomeni biti pevec, potem sem pri 19 letih odšel v Anglijo, tam delal v lokalu s hitro prehrano, na banki, pel v zboru, stal v ozadju drugih izvajalcev, se vrnil v Slovenijo in moral praktično še enkrat začeti. V bistvu sem večkrat moral začeti znova in tudi to me je kar izoblikovalo. Zaradi tega danes uspeha ne jemljem kot nekaj samoumevnega, pa tudi neuspeha se ne bojim.

Se na Gorenjsko radi vračate?

Seveda. Gorenjska bo vedno moj dom. Bled je moje zatočišče, tam je moja družina in nikjer se ne počutim tako kot na Bledu. Tam obstaja različica mene, ki nima nobene zveze z odri, televizijo, mediji ali glasbo. In starejši ko sem, bolj sem hvaležen, da sem odraščal tam, kjer sem.

Kam želite svojo glasbeno zgodbo peljati v prihodnje?

Želim si predvsem nadaljevati zgodbo, ki sem jo zadnja leta zgradil s svojo glasbo in koncerti. Z Amaromantiko sem v Sloveniji našel koncertno zgodbo, v kateri se res prepoznam, zdaj pa jo želim počasi širiti tudi čez meje. Hrvaška, Bosna, Srbija in širša regija so trenutno logičen naslednji korak. Imam velike želje, Križanke so prve na seznamu, Lisinski, Sava Centar … Ampak ne želim preskakovati korakov. Bolj kot ena velika stvar čez noč me zanima kariera, ki bo čez deset ali dvajset let še vedno obstajala.