Poklon Dušanu Lipovcu

Mekinje – Spominu in umetniški zapuščini Dušana Lipovca, pomembnega kamniškega slikarja, pesnika, esejista in kritičnega opazovalca sveta, je bilo posvečeno likovno srečanje, ki ga je v soboto, 5. septembra, na dvorišču Samostana Mekinje organiziralo Kulturno-umetniško društvo Tone Kranjc Kamnik. Srečanje so poimenovali Poklon Dušanu Lipovcu. Poklonilo se mu je več kot dvajset likovnikov od vsepovsod, in sicer na najbolj neposreden način – z ustvarjanjem v živo. Obiskovalci so lahko spremljali nastajanje novih slik v idiličnem okolju, obenem pa so si lahko ogledali razstavo ateljejskih del sodelujočih umetnikov. Dogodek sta odprla kamniški župan Matej Slapar in vodja kamniške izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Klavdija Gregorin Štiftar. Ta se je Kulturno-umetniškemu društvu Tone Kranjc Kamnik posebej zahvalila za to, da skrbi, da likovna umetnost ostaja močan del kamniškega kulturnega prostora.

Človek čopiča in besede

Dušan Lipovec je umrl pred enaindvajsetimi leti, a njegova umetniška zapuščina je brezčasna. »Dušan Lipovec je v Kamniku pustil močan in prepoznaven pečat. Bil je človek dveh izraznih sredstev – čopiča in besede. Kot slikar je znal na platno prenesti svetlobo, prostor, obliko in podrobnosti, vendar pri njegovem delu ni šlo samo za obvladovanje slikarske tehnike. Za dobro sliko je potrebno še nekaj drugega – pogled, občutek in predvsem sposobnost opaziti stvari, mimo katerih drugi pogosto samo gredo. Njegove slike ne potrebujejo velikih razlag in olepševanja. Treba jih je pogledati. In če nas slika pripravi do tega, da jo pogledamo še enkrat, je že naredila nekaj pomembnega,« pravi Dušan Sterle.

Predsednik omenjenega društva Dušan Štrajhar nam je povedal, da se Lipovca spominja kot izredno povezovalnega in pronicljivega, umetnika v polnem pomenu besede. »Škoda ga je, izginil je na vrhuncu. Danes bi bil lahko tukaj z nami. Tudi kot likovni kritik mi je bil zelo všeč, bil je nekaj posebnega, bil je drugačen.«

Spodbujevalen in pošten kritik

Ko se sprehodimo med slikarskimi platni, kjer nastajajo dela povečini s kamniško tematiko, se vsak na svoj način spominja Dušana Lipovca. Slišimo, da je bil tudi izjemno spodbujevalen, da je z nasveti vedno rad pomagal ljubiteljskim slikarjem, da je bil pošten kritik, človek z otroško dušo, poet. Izjemne premike v kulturnem okolju je naredil kot del likovne skupine Nova, ki je leta 1971 začela prebujati razstavno dejavnost v Kamniku.

Srečanja Lipovcu v spomin so lep poklon, a večina izmed prisotnih likovnikov si želi več. Tudi Marija Mojca Viler. »Pogrešam stalno razstavo. Ko pridem v Kamnik, bi želela videti njegove slike in naj se njegove knjige prodajajo vsepovsod. Naj Dušan Lipovec živi še drugače!« S tem se strinja tudi Dušan Sterle, ki je prepričan, da Kamnik potrebuje njegovo spominsko znamenje, ne kot vprašanje nostalgije, pač pa vprašanje odnosa do lastne kulturne zgodovine. »Spominsko znamenje samo po sebi seveda ne bo naredilo umetnika pomembnega. Pomemben je zaradi svojega dela. Lahko pa mesto s spomenikom pokaže, da njegovo delo priznava kot del svoje zgodovine. Kamnik ima pri tem še veliko prostora. Imamo ljudi, katerih imena poznajo starejše generacije, mlajši pa jih pogosto ne več. Če želimo, da kulturni spomin mesta preživi, ga je treba približati tudi tistim, ki o teh ljudeh danes ne vedo skoraj nič.«