Neizrečene želje

Naše želje se v času zelo spreminjajo. Ob otroških željah se starejši pogosto nasmehnemo, ker vemo, da so neuresničljive. Hkrati pa otrokom dopustimo sanjarjenje. Starejši pa svojih želja mnogokrat niti ne razlagamo, ker so nam tako zelo lastne. Samo naše in jih velikokrat nikomur niti ne razlagamo. Pogosto so daleč od ponorelega zunanjega sveta. Zunanji svet hiti in nori, starejši se po naravni poti usmerjamo bolj vase, pregledujemo dosežke in napake, spremljamo, se veselimo in trpimo z našimi otroki. Velike želje in potrebe izgubljajo moč v luči prihodnosti, ki pa je časovno vse bolj omejena. Zato so pomilovanja vredni starci, ki ne slišijo jutranjega petja ptic, ne slišijo žuborenja potoka in se ne morejo čuditi hribom okoli nas.

Pa vendarle obstajajo želje in potrebe, ki so v nas vse življenje. Na začetku življenja jih še ne znamo zaznati niti izreči. Samo vemo, da nam kot človeškemu bitju pripada. Samo zato, ker smo se rodili. Na starost pa teh večnih želja niti ne bi več imenovali, ker jih pač ni bilo. In to tako tiho boli. Kaj naj bi to bilo? Na svet smo prišli, da bi bili ljubljeni, hoteni in zaželeni. Sicer ne bi bili poslani na ta svet. Zakaj pa so te želje včasih tako slabo slišane in izpolnjene? Ne vem in ne vemo. Vemo samo, da se človek pač ne more odpovedati želji pripadati, biti z nekom v ljubečem odnosu, biti v stiku in želeti si varno okolje.

Se pogosto pa zgodi, da niti ne vemo, kaj si v resnici želimo. Običajno je vzrok v otroštvu, ko nismo imeli priložnosti razvijati svojih želja. Še drugače težko je, kadar je izražanje naših želja pogojeno. Česar včasih ni bilo ali česar ni bilo možno izražati, ima tudi vpliv na današnje želje in potrebe. In če se včasih nismo smeli, mogli, znali izraziti glede želja, počnemo podzavestno danes nekaj podobnega.

Ampak to je preteklost, ki pa tako svojevrstno živi naprej v sedanjosti. Pa vendarle smo danes odrasli. Še posebej v zakonskih/partnerskih odnosih, kjer se trudimo za dober odnos, lahko ogromno nadoknadimo in izboljšamo. Zato ozavestimo najprej vsak svoje želje. Npr. biti ljubljena in biti varna, biti slišana, imeti nekoga rad in da me ima nekdo rad, da mi je nekdo na razpolago, ko mi je težko … želim zaključiti/nadaljevati izobraževanje, enkrat tedensko želim imeti tri ure časa samo zase, prebrati eno knjigo na mesec …

Skupaj napišita svoje skupne želje. Npr. katere skupne hobije imava, koliko časa nameniva skupnemu pogovoru, pogovori in dogovori o spolnosti, kako si izkazovati ljubezen (pogosto imamo drugačne želje in potrebe), kako bova preživljala konec tedna (kdo daje predloge), kako bova preživljala dopuste (kdo običajno odloča), v 24 urah po prepiru se vedno pogovoriva …