Stranišče v vesolju

Velika pričakovanja

Da ima vesoljka odprava Artemis II visoke ambicije, se je pokazalo že v njenih napovedih. »Artemis II je načrtovan vesoljski polet s preletom Lune v okviru programa Artemis, ki naj bi bila izstreljena 1. aprila 2026 iz Kennedyjevega vesoljskega centra. Desetdnevna misija bo Nasine astronavte Reida Wisemana, Victorja Gloverja in Christino Koch ter astronavta Kanadske vesoljske agencije Jeremyja Hansena ponesla po poti prostega povratka okoli Lune in nazaj na Zemljo. To bo drugi polet izstrelitvenega sistema Space Launch System (SLS), prva misija vesoljskega plovila Orion s posadko in prva misija s posadko zunaj nizkozemeljske orbite po misiji Apollo 17 leta 1972. Pričakuje se, da bo misija postavila več rekordov v človeških vesoljskih poletih. Glover bi postal prva temnopolta oseba, Koch prva ženska, Wiseman pa najstarejša oseba, ki je zapustila nizkozemeljsko orbito. Hansen bi postal prvi tujec, ki je potoval zunaj nizkozemeljske orbite in v bližino Lune. Z razdaljo približno 7600 km (4100 nmi) od Lune in hitrostjo 40.000 km/h pri ponovnem vstopu v Zemljino orbito bi misija presegla tako razdaljo prejšnjih letov s posadko kot tudi hitrost ob ponovnem vstopu. Artemis II je preizkusni let, ki podpira nadaljnje misije Artemis, ki naj bi leta 2028 prvič po programu Apollo vrnile ljudi na Luno …« (Vir: Wikipedija) Takšna je bila napoved, v dneh od 1. do 11. aprila pa smo spremljali dejanski polet.

Pokvarilo se je stranišče

Na vesoljskih odpravah prihaja tudi do nepredvidenih težav. Tako je bilo tudi na tej – pokvarilo se je stranišče. »Orionovo stranišče se nahaja na tleh za sedeži, poleg lopute. 'Imamo precejšnjo srečo, da imamo v tem malem plovilu na voljo stranišče z vrati. To je edini kraj, kamor se lahko med odpravo zatečemo in se za kratek čas počutimo res same,' je zadevo opisal specialist Jeremy Hansen. Uporaba pa je nekoliko zahtevna. Ker ni težnosti, ki bi človeka vlekla navzdol, mora zgrabiti oprijemala in se skrčiti v primeren položaj, da so vsi telesni deli primerno poravnani. Manko težnosti tudi pomeni, da material ne zapusti telesa samodejno. Stranišče ga zato posesa. Za urin poskrbi cev z nastavkom, za blato pa školjka. V prostoru je tako glasno, da mora uporabnik nositi zvočno zaščito. Zatajil je ventilator, ki skrbi za tekoči del. Specialistka Christina Koch se je po navodilih iz nadzornega središča lotila popravila. V nadzornem središču je zavladalo olajšanje, ko je sporočila, da je ponosno postala prva vodovodna inštalaterka v vesolju. Kaj pa, če se njen uvod v vodovodarsko obrt ne bi končal tako uspešno? Posadka bi malo potrebo opravljala v litrske rezervne vrečke, ki bi jih nato izpraznila v Orionov sistem, ter tekočino iztisnila v vesolje. Če pa bi se okvarila školjka, bi jo še vedno uporabljali, le da bi bil postopek brez nenehnega sesanja nekoliko bolj lepljiv. Če ni težnosti, blato pač ne pade navzdol. Trdnejši material bodo prinesli nazaj na Zemljo za znanstvene analize. To je prva globokovesoljska odprava s pravim WC-jem. Misije Apollo tega luksuza niso omogočale, astronavti so si morali na zadnjo plat prilepiti posebno oblikovano vrečko. Pri tem niso imeli zasebnosti pred drugimi člani posadke, z njimi so delili zvoke, vonjave in včasih tudi presenečenja, kar razkriva transkript z odprave Apollo 10, ki ga lahko uvrstimo v kategorijo straniščnega humorja … Stranišča v vesolju so sicer že uveljavljena tehnologija. Imeli so jih že Space Shuttli, Mednarodna vesoljska postaja pa ima še precej naprednejši sistem, ki reciklira večino urina v pitno vodo. Artemisov je podoben tistemu na MVP-ju, le da ne reciklira.« (Vir: MMC RTV SLO)

Poleteli najdlje v vesolje

Odprava Artemis II je postavila več rekordov. Najvidnejši je ta, da je posadka plovila Orion poletela najdlje v vesolje: 406.772 kilometrov. In tako presegla rekord Apolla 13, ki je bil dosežen 15. aprila 1970 in je znašal 400.171 kilometrov. Po letu 1970 je bilo v vesolje poslanih veliko plovil, tudi z namenom, da bi enkrat ponovno pristali na Luni in pozneje odleteli še kam dlje, najverjetneje proti Marsu. Zdaj kaže, da bomo leta 2028 spet na Luni in potem … Bog daj, da bi bilo res tako in nas ne bi politiki, ki nas vodijo na Zemlji, zapletli v nove in uničujoče vojne. Na Zemlji vlada nemir, v vesolju je pa en sam velikanski mir. A življenje v vesolju je zaenkrat dostopno samo astronavtom in raziskovalcem in še tem v zelo zahtevnih razmerah, vsi drugi smo obsojeni na bivanje na Zemlji, ki bi bila lahko raj, a je takšna spet samo za izbrance, za vse druge pa že od Adama in Eve naprej enkrat raj, drugič pa peklensko stranišče …