Kip, ki se ni pustil izbrisati

Konec aprila so v Knafličevem prehodu v Kamniku skorajda neopazno, brez pompa in vsaj za zdaj še brez uradnega odkritja, postavili repliko kipa Usnjar – talec Borisa Kalina. Original je nekoč stal pred tovarno Utok, dokler ga ob rušitvi propadle tovarne konec devetdesetih let niso deponirali, nato pa je izginil neznano kam, krivca pa do danes niso našli. Tako kot je poniknila izjemna kamniška industrijska dediščina, tako je izginil tudi kip, ki je bil umetniško delo nekega drugega časa in prostora. Čeprav Usnjar zdaj stoji le nekaj metrov od prvotne lokacije, pa je okolje povsem drugačno od tistega, ki ga je poznal njegov originalni dvojček. Na mestu nekdanje tovarne usnja namreč danes stoji stanovanjska soseska, pravkar pa nastaja še en stanovanjski kompleks. O nekdanji tovarni Utok pa ni več veliko sledov.

Postavitev kipa je na družbenih omrežjih sprožila ideološko praskanje po starih ranah. Za nekatere gre za nepotrebno obujanje »starih režimov«, za druge za vrnitev ukradene identitete. Izginotja oz. kraje in vandalizem nad kipi in drugimi spomeniki imajo pri nas sicer dolgo »tradicijo«. Če nekatere kradljivce premami surova vrednost brona (spomnimo se le kraje desetih kipov priznanih avtorjev leta 2008 na Gorenjskem), so drugi tarča ideoloških delitev. Ko padajo režimi, kipi letijo s podstavkov, ne le pri nas, pač pa povsod po svetu. Spomnimo se le, kako je pred očmi svetovne javnosti leta 2003 padel kip Sadama Huseina v Bagdadu.

A Kalinov Usnjar, čeprav izdelan v socrealistični maniri, bi moral biti imun na ideološko obračunavanje. Pobudo zanj je namreč dal znameniti kamniški tovarnar Tone Knaflič – v spomin na 12 padlih delavcev njegove usnjarne v drugi svetovni vojni. Knafliča Kamničani še danes pomnijo kot »poštenega kapitalista« z izrazitim socialnim čutom, ki pa ga je usoda kruto zaznamovala. Tovarno so mu po vojni namreč vzeli, zato kratico Utok marsikdo še vedno zna razvezati v Ukradena tovarna očeta Knafliča.

Zgodovina spomenikov je zgodovina tistih, ki imajo moč. Ne glede na to, ali je originalni kip izginil zaradi brezbrižnosti, ideologije ali preproste ekonomske vrednosti bronastega odlitka, njegova vrnitev kaže na duh skupnosti, ki jo je gradil Knaflič. Kamnik pa s tem vendarle dokazuje, da imajo takšne zgodbe lahko tudi dober konec. Če je tranzicija za seboj pustila pogorišče, so nove lokalne podjetniške zgodbe dokaz, da iz pepela vedno vzklije nekaj novega. Usnjar na svojem starem – novem mestu tako ne stoji kot relikt preteklosti, temveč kot simbol trdoživosti: potrjuje, da vizije, kot je Knafličeva, lahko preživijo in da se pravih vrednot ne da zapleniti.