Muzeji

Vsak je že bil kdaj v kakšnem muzeju. Opravljajo zelo pomembno nalogo in poslanstvo, čuvajo narodno dediščino in obiskovalcem poskušajo prikazati, zakaj je neka tema, ki jo hrani muzej, pomembna. Zakaj je smiselno, da o tej temi nekaj vemo. Učitelji po svoji dolžnosti in učnem programu peljemo mladino tudi v muzeje. Učenci ali dijaki so v muzeju prvič, učitelj pa precej pogosteje. Takrat v zbirkah začneš opazovati podrobnosti in vsakič odkriješ kaj novega. Mladi običajno v muzeju ne preživijo več kot dobro uro časa. V vsakem muzeju pa bi bil lahko posameznik več dni, da bi vse pregledal, si razložil, primerjal, ugotavljal, nadgradil. Vsaj deset let zaporedoma sem obiskovala Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Ta prikazuje zgodovino Slovencev od konca 19. stoletja do danes. Obdobje danes ali 30 oziroma 40 let nazaj je zanimivo, ker so v muzeju predmeti, ki jih jaz še vedno uporabljam ali pa so novi popolnoma enaki kot v času njihovega nastanka. Recimo črn sokovnik Emo Celje. Večkrat sem bila v muzeju prve svetovne vojne v Kobaridu, pa v Bistri v Ljubljani, v Planinskem muzeju v Mojstrani. Eksponati so razstavljeni, danes pa je mladim zelo zanimivo uporabljati sodobno tehnologijo. Tako lahko letiš s Triglava, v muzeju Expano lahko opraviš virtualni pristanek stratosferskega balona, ki je leta 1934 pomotoma pristal v vasi Ženavlje na Goričkem. Ta teden smo bili v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Takoj sem pomislila, kje je stekleni panj, kjer lahko opazuješ življenje čebel v panju. Niso ga še namestili, konec meseca pa bo zopet na svojem mestu. Človek se spomni, kaj je opazil, ko je bil zadnjič na znanem mestu. S pomočjo virtualne tehnike lahko tukaj letiš s čebelo. Ko hodiš s kakšno skupino po mestu, se velikokrat zgodijo lepe, nenačrtovane stvari. Mladim skušaš kaj dopovedati, pa pride mimo domačin ali oskrbnik hiše in te kar tako povabi noter. Tako so nas povabili v Šivčevo hišo in nam jo razkazali. V torek so tam odprli razstavo Marjana Mančka, ilustratorja in avtorja knjig za otroke. V Čebelarskem muzeju prodajajo njegovo slikanico Iz dnevnika čebelice Medke. Ko sem videla knjigo, sem se takoj spomnila, da sem jo kupila že vsaj dvakrat, pa je trenutno nimam doma v svoji knjižnici. Tako sem jo kupila še tretjič. Ko knjige posodimo, se kaj rado zgodi, da se izgubijo. Pa si mislim, če komu tako zelo koristi, pa naj jo ima. In v omenjenem muzeju so na velikih panojih razstavili knjigo o tej čebelici z vsakim listom posebej. Torej sem tudi tokrat v vnovičnem obisku že znanega muzeja doživela nekaj lepega. Za lepe občutke pa je vredno živeti, kajne da. Obiščite katerega od muzejev v vašem bližnjem kraju ali se podate na izlet in obiščete kakšen prav poseben muzej tudi v tujini.