Migracije in migranti

Bliža se božič, ko se bomo spomnili emigrantske družine, ki je morala pred preganjanjem zbežati (migrirati) iz Betlehema v Egipt, od koder se je vrnila šele po Herodovi smrti. Kako pa je z migracijami in migranti danes?

Invazivni in neinvazivni migranti

Na gornje vprašanje ve nekaj tehtnega povedati Britanka Sarah Walker, podoktorska raziskovalka na Univerzi v Bologni. Kako migrante z globalnega juga dojemamo v Evropi? »Glede na jezik, ki ga uporabljamo v zvezi z migracijami, jih dojemamo kot invazivno grožnjo. Najprej se moramo vprašati, kaj razumemo pod pojmom migrant. Jaz sem migrantka, sem Britanka, ki živi v Italiji. A ko govorimo o migrantih, ne mislimo na bele predstavnice srednjega razreda iz Velike Britanije. /…/ Kot vemo, je bil schengenski sporazum suspendiran. Genocid, ki se dogaja v Palestini, pa se izkorišča kot izgovor za blokado meja. Voznika sem vprašala, ali na slovensko-italijanski meji prihaja do zastojev. Zagotovil mi je, da ne in da je italijanska policija zgolj enkrat preverila njegov avto in ga vprašala, ali ima kaj migrantov. Odgovoril jim je, da ne, da ima v avtu le dva Nemca. Migrant je rasiziran in marginaliziran pojem, ki se uporablja slabšalno. Zelo povedna je tudi razlika v obravnavi ukrajinskih beguncev in nebelih ljudi, ki v Evropi iščejo boljše življenje. Ljudje, ki prek morja pridejo na italijansko obalo, so obravnavani kot grožnja, invazija in nezaželeni 'drugi'. Čeprav jih je v Italijo od začetka vojne v Ukrajini prišlo občutno manj kot ukrajinskih beguncev. A ti niso problem, nihče jih ni obravnaval kot problem. Ves čas smo priča neki lažni narativi, a pravzaprav gre za rasizem. Če primerjamo, kako drugače so bili ljudje v obeh primerih obravnavani, je to več kot očitno.«

Delovati po načelih etike skrbi

Sarah Walker je odgovorila tudi na vprašanje, ali bi se morali na globalnem severu odpovedati delu ugodja, če bi resnično želeli nasloviti reševanje podnebne krize? »Ja, a ne toliko kot posamezniki, saj je vloga posameznikov zanemarljiva v primerjavi z industrijo ali na primer bankami, ki vlagajo v fosilno industrijo. Največ bi k reševanju podnebne krize morala prispevati globalna elita. Ljudje z najvišjimi dohodki povzročajo največ emisij toplogrednih plinov. Potem je tu še vojska in naftne družbe, spremembe na tem področju bi imele največ učinka. Če se sama odrečem letenju, je to precej bolj zanemarljivo. Vseeno lahko tudi takšne geste, sploh če jih izvajamo kolektivno, naredijo pomembno razliko. A jih ne bi smeli razumeti kot žrtvovanje. Namesto občutka, da se nečemu odpovedujemo ali da se žrtvujemo, lahko to razumemo kot nekaj, kar naredimo zase, za podnebje. Slovenijo in Italijo so v zadnjem času prizadele poplave, zemeljski plazovi, požari, grozljive stvari. Višajo se temperature, poleti je v Bologni tudi več kot 40 stopinj. Vse več je krajev, v katerih je težko živeti. Narediti neko majhno dejanje tako ni žrtvovanje, temveč pozitivna gesta za boljše življenje. Nekaj daš, da se ti povrne nekaj boljšega, gre pravzaprav za skrb. Številne feministične teoretičarke menijo, da bi morali podnebno krizo sprejeti skozi etiko skrbi. Skrbi za druge, za okolje, v katerem živimo, za ekosisteme. Ne nazadnje gre za skrb zase in za druga človeška in nečloveška bitja.« (Vir: intervju Larise Daugul na MMC RTV SLO)

Migranti v EU v številkah

Poglejmo namesto sklepa še v statistiko migrantov v EU. »1. januarja 2022 je v EU živelo skoraj 447 milijonov prebivalcev, nekaj manj kot 24 milijonov je bilo državljanov tretjih držav, kar predstavlja 5,3 odstotka celotnega prebivalstva EU. EU je v procesu intenzivnega staranja prebivalstva, saj se število prebivalcev, starih več kot 60 let, letno povečuje 2-krat hitreje (2 milijona na leto) kot pred letom 2007 (1 milijon na leto). Po podatkih Frontexa se je število odkritih nezakonitih prehodov zunanjih meja EU med januarjem in oktobrom letos povečalo za 18 odstotkov v primerjavi z letom prej. Zaznanih je bilo skoraj 331.600 nezakonitih prehodov. Druga najaktivnejša je zahodno balkanska pot, kjer je bilo v istem obdobju zaznanih 97.300 prehodov. Na tej poti je v primerjavi z letom 2022 sicer zaznati 22-odstotni upad nezakonitih prehodov, predvsem zaradi zaostrenih vizumskih politik, navaja Frontex. Najbolj množična je še vedno osrednja sredozemska pot. Med prečkanjem meja po morju je leta 2021 umrlo oziroma je bilo pogrešanih 2062 ljudi. Leta 2022 se je število žrtev povečalo za 17 odstotkov na 2406. V letošnjem letu je v Sredozemlju pogrešanih že 2468 ljudi, večina jih je plula po srednjesredozemski poti. Med 24. februarjem 2022 in 7. novembrom 2023 je bilo v Evropski uniji registriranih štiri milijone začasnih zaščit za begunce iz Ukrajine. Začasna zaščita prinaša pravico do bivanja, nastanitve, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in dela v EU.« (Isti vir)