Terenske raziskave ukrajinskega seksa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. junij 2023 / 18:17  

»Dame in gospodje – ne, tokrat samo dame, natančneje, ena dama: Donna z Vzhodnoevropskih študij, ena izmed redkih, s katero si se v tem času spoprijateljila, visoka, pol Irka pol Slovanka, za oko precej prijetna mešanica: pšenični lasje, tople rjavkaste oči, visoke ličnice, koža, posuta z drobnimi zrnci pegic, kakor dobro zapečena žemljica s kumino – v univerzitetnem bifeju, kjer sta bili dogovorjeni za kosilo, je kajenje prepovedano, in Donna je najprej spila iz papirnatega kozarčka vročo temno rjavo tekočino, ki ji Američani, kdo ve zakaj, pravijo kava, nato pa si je takoj vtaknila v usta žvečilni: sublimacija cigarete. To žvečenje je pri njej videti čisto simpatično, morda zato, ker se Donna veliko in iskreno smeji, zaradi česar ustvarja vtis, da ves čas okuša nekaj smešnega. Piše disertacijo o vprašanjih spola v postkomunistični politiki: resnično jo zanima, zakaj v tem delu politike ženske niso bile in niso prisotne – vprašanje, ki te je vedno pognalo v slepo ulico, ko so ti ga zastavljali zahodni intelektualci (klinc, od kod pa naj jaz to vem!?). Občutek je, da Donna sumi, da je vir vseh naših težav prav v tem: kakor vse feministke je tudi ona prepričana, da men are full of shit, pusti jim svobodo in že bodo zakuhali vojno, ustvarili koncentracijska taborišča, lakoto, uničenje, izključili bodo toplo vodo in električno energijo, skrčili bodo stroške univerzi in njen doktorat se bo podaljšal. /…/ Kaj naj ti odgovorim na to, draga moja Donna? Da so nas vzgajali moški, zjebani na vse mogoče načine, da so nas potem fukali čisto enaki moški, da so v obeh primerih z nami počeli to, kar so drugi, tuji moški počeli z njimi? In da smo jih me sprejele in ljubile prav take, kakršni so, če jih namreč ne bi sprejele, bi to pomenilo, da smo se postavile na stran tistih drugih? Da je torej naša edina izbira bila in ostaja med žrtvijo in krvnikom: med neobstojem in obstojem-ki-ubija?« (str. 156–158)

Da ne bi naslov te knjige koga zavedel, naj najprej pojasnim, da v njej ne gre za »Ukrajinke« in vse tisto, kar so naši in tuji zvodniki počeli (in najbrž še počnejo) z njimi. Ne, gre za osebne in umetniške »raziskave«, ki jih je v tem romanu zastavila vrhunska ukrajinska pisateljica Oksana Zabužko, rojena 19. septembra 1960 v mestu Luck. Roman je prvič izšel že leta 1996 in ji takoj omogočil preboj v svetovno književnost. Tudi Ukrajinci in Ukrajinke njenega formata so jamstvo, da bo Ukrajina v svoji osamosvojitvi od Rusije naposled uspešna.