Starši, pazite na svoje otroke!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. november 2022 / 14:54  

Bridke izkušnje, 3. del

»Potem so me odpeljali k nekemu psihiatru na Reko. Zaradi mene so ga vrgli iz postelje, a ker so se poznali, ni bilo panike. Spet je trajalo več dni, da sem prišel k sebi. Špela je brez zadrege povedala, zakaj in kdaj sem dobil napad.«

Gorazd nadaljuje: »Hvala Bogu! Ker če ne bi, mi zdravnik ne bi znal pomagati. Spet bi me pošiljal od Poncija do Pilata, spet bi dobil le zdravila, drugega nič. Špela mi je ves čas stala ob strani, me bodrila in podpirala. Priznam, da dolgo časa sploh nisva imela spolnih odnosov. Ni šlo. Ko se danes oziram nazaj, ko študiram, kaj vse se je dogajalo na terapijah, se tudi zavedam, da bi bilo marsikaj drugače, tudi življenje ne bi bilo tako kruto do mene, če moji domači spolnega nasilja ne bi pometli pod preprogo. Ker pa jih je bilo še bolj sram kot mene, so to storili, prepričani, da mi bodo naredili uslugo. V času zdravljenja sem srečal še nekaj ranjenih duš. Imele so podobne težave. Spomnim se študentke z dalmatinskega otoka. V nekem kampu je že kot sedemletna prodajala domače krofe. Ko je prišla prvič domov vsa okrvavljena med nogami, je mamo zanimalo le, kje je izgubila denar. V paniki, ko je zbežala iz prikolice, v katero jo je zvlekel neki moški, ji je padel iz žepa. Ob njeni zgodbi tudi moja ni bila več tako strašna kot na začetku. Žal se je tudi drugim dogajalo podobno kot meni: vrsto let lahko živimo z zlorabo in jo toleriramo, potem pa se zgodi trenutek, ko v nas nekaj eksplodira in vse potlačene travme privrejo na dan.

Presrečen sem bil, da mi v obdobju, ko sem bil na tleh, Špela ni obrnila hrbta. Tudi če bi mi ga, bi jo razumel. Poznala sva se komaj kaj, nihče ji ne bi zameril, če bi vrgla puško v koruzo, ko sem doživel panični napad. Me pa prime jeza, pa se oproščam, ker bom še to povedal, ko preberem v medijih, da spolni nasilneži, ki jih pripeljejo na sodišče, po navadi dobijo le kakšno zelo milo pogojno kazen. Mar tisti, ki jim dajo odpustke, ne vedo, da so uničili otroku življenje? Smo izrabljeni res tako malo vredni?

Skoraj dve leti me je Špela vozila na Reko, ker sem bil nesposoben, da bi sedel za volan. Bil sem tudi na daljši bolniški, ljudje so govorili, da sem zbolel 'na živcih'. S Špelo sva živela skupaj, a sva imela podobne odnose, kot bi bila brat in sestra. Včasih sem bil jezen na ves svet, takrat bi jo najraje odrinil od sebe, žalil, morda celo udaril. A sem se zadržal. Še dobro, da sva se pogovarjala. Lahko sem ji razložil, kakšna čustva me spreletavajo.

O domačih preveč ne bi rad govoril. Mama in oče sta se še zmeraj pogovarjala le preko babice. Kdor takšnih pogovorov ne pozna, ne more verjeti, da sploh lahko obstajajo. Tudi v času, ko je imela mami kemoterapijo, ni bilo dosti drugače. Je pa res, da je bil oče večji optimist kot vsi drugi skupaj. Verjel je, da bo mami ozdravela, pa je res. Edini vidni spomin na bolezen, ki ji je ostal, so bili redki in čisto sivi lasje. Ni jih barvala. Vsako jutro, ko se je pogledala v ogledalo, se ji je zdelo, da je zaradi njih še bolj živa, kot bi bila sicer. Enkrat sredi novembra 2017 je začela bolehati naša Urška. Postajala je še bolj tiha, zaprla se je vase, precej je shujšala. Povedal sem že, da mi je sestrica ogromno pomenila, rad sem jo imel, vse bi dal zanjo. Huda bolezen, za povrh pa še prirojene srčne težave so nekega lepega jesenskega večera za zmeraj zatisnile njene oči. Tega, kako hudo mi je bilo, vam sicer nisem hotel povedati, a če vztrajate …

Njena smrt nas je čisto potrla. A tudi težki trenutki ljudem ne zavežejo strupenih jezikov. Že na samem pogrebu je Špela ujela na ušesa, ko sta se dva pogovarjala, češ kakšni reveži smo: hčerka, ki je bila 'zaostala', je umrla, jaz pa, ki sem ostal, sem pa 'psiho'. Še dobro, da sem za te čveke izvedel kasneje, ker bi tistima že posvetil!

Urškina smrt mi je kljub vsemu pomagala, da sem lažje našel pot k sebi. Obiski psihiatra mi niso bili več odveč, začel sem verjeti, da mi bodo terapije pomagale. Tudi Špele nisem več odrival od sebe. Vsak dan sem si neštetokrat ponavljal, kako srečen sem lahko, da me ima rada, da me ni zapustila. Pomagala mi je, da sem našel drugo službo, primernejšo moji izobrazbi.

Potem je prišel covid. Cel svet je znorel, nisem bil več edini. S Špelo sva začela delati od doma, s psihiatrom sem se videval le po Skypu. Najprej se mi je zdelo, da gre vse v narobno smer, a karantena, v kateri sva se s Špelo znašla, ni bila napačna. V nemogočih trenutkih, ko so tudi najini prijatelji trdili, da smo se znašli sredi svetovne zarote, sva postala še močnejša. Vsak prosti trenutek sva preživela na sprehodih na tistih hribovskih poteh, kjer sva vedela, da ne bova nikogar srečala. Letos, konec februarja, smo šli z mojim psihoterapevtom še zadnjič na večerjo. 'Od danes naprej se bomo družili le še kot prijatelji,' mi je rekel. V torek, 8. marca, sva se s Špelo poročila. Bova imela kdaj družino? Upam, da se bo najina želja izpolnila. Morda bom o svoji travmi napisal knjigo ... Na vsak način pa si želim, da bi starši bolj pazili na svoje otroke. Če bi bili tudi moji bolj pozorni, če ne bi molčali, bi bilo marsikaj drugače.«