Dan, ko se je uprl staršem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 9. avgust 2022 / 15:12  

Izidorjeve bitke, 1. del

Izidor sodi v mlajšo generacijo. Rodil se je konec leta 1968. Marsikaj, kar je doživel, ni bilo tipično, bolj bi sodilo v »stare čase« kot v obdobje, v katerem je odraščal. Kadar v naključnih družbah pripoveduje o svojih izkušnjah, ga pogosto zavrnejo, češ naj si ne izmišljuje, saj ni moglo biti tako!

»Če bi ubogal starše, bi mi bilo verjetno marsikaj prizaneseno,« nadaljuje. »Žal pa sem bil preveč trmast, morda tudi neresen, nepremišljen, prepričan, da imam prav, da sem se jim uprl in krenil po svojih poteh.

Bil sem najmlajši od petih fantov in že od zgodnjega otroštva so me brez mojega pristanka 'določili', da grem za duhovnika. Ne vem, zakaj sem se jim zdel primeren za ta poklic, saj sem bil najbolj pobalinski od vseh. Ko so izvedeli še sošolci, se me je prijel vzdevek Far. Verjetno me tako kličejo še danes! Vpisal sem se na običajno gimnazijo, malo semenišče v Vipavi je bilo zelo daleč, na drugem koncu Slovenije! Domači so bili prepričani, da bo kljub temu vse po 'pravilih', saj me je vzela k sebi gospa Irma, mamina daljna sorodnica. Verjeli so, da bo pazila name, da mi ne bodo šle po glavi neumnosti. Res je to počela, pri njej je bil zelo strog režim. Praktično je to pomenilo, da nisem mogel iti nikamor, razen v šolo in domov – k zvezkom. V drugem letniku pa je Irma na moje veselje naredila strašansko napako. V soseščini sem spoznal možaka, ki je popravljal avtomobile, hkrati pa je iz rezervnih delov sestavljal nove. Če sem le mogel, sem se izmuznil k njemu in mu pomagal. Zanimivo je bilo, da kljub navdušenju nisem pozabil na učenje: zvezek ali knjigo sem imel na 'ponku', medtem ko sem 'šraufal', sem tudi ponavljal snov. Irma je mehanika poznala, zaupala mu je, da me ne bo 'skvaril'. Na skrivaj se mi je kar samo smejalo. Gospa namreč ni vedela, koliko mi je takšno 'šraufanje' pomenilo. Četudi sem bil zvečer zelo utrujen, mi ni bilo odveč, ko smo po obisku sedme maše molili. Obrede sem imel iskreno rad, še danes jih imam. No, naj povem, da sem si podstreho delil še z dvema fantoma, ki sta prav tako nameravala študirati na teološki fakulteti. Enemu je uspelo, drugi se je kasneje spopadal z resnimi psihičnimi težavami, žal je potem prenehal študirati, pa je bil zelo dober fant. Še danes se občasno srečava.

Bolj ko se je bližala matura, težje mi je bilo. Naj ustrežem staršem ali naj sledim notranjemu klicu, ki me je vabil v čisto druge vode? Ni mi bilo lahko. Do takrat sem zmeraj le ubogal: starše, potem Irmo, učitelje. Ko mi je mama nekoč namignila, da je zame bolje, da ne gledam za dekleti, nisem gledal. Pa tudi če mi tega ne bi položila na srce, ne bi. Kje sem pa imel čas! Vsak avto, četudi je bil še tako 'razmahan', mi je bil lepši in privlačnejši od deklet! Hitro sem opazil, da sta se spremenila tudi cimra. Nič več se nismo šalili, še manj zbadali. Zaslutili smo, da gre zares. Med zimskimi počitnicami so me domači poslali na duhovne vaje. So to storili iz iskrene želje, da še utrdijo mojo vero, ali pa zato, ker so slutili, da jim bom kljuboval? Ne vem odgovora, ker se nismo pogovarjali o tem.

Spominjam se, da je bilo vzdušje precej turobno, imeli smo še slabo vreme, pa tudi duhovni vodja ni bil ravno vešč komuniciranja z mladimi. Zadnji dan, ko smo imeli tudi spoved, pa sta prišla še dva duhovnika. Pogovor s spovednikom ni stekel v spovednici, ampak na štiri oči. Po svoje sem imel srečo, saj mi je moj po več kot triurnem pogovoru odkrito povedal, da moram o svoji prihodnosti razmisliti. Dejal mi je približno takole: 'V tebi sta samo moka in voda. Brez kvasa boš težko spekel dober kruh.'

Med vožnjo proti domu sem se dokončno odločil. Ne bom duhovnik, ne morem biti, četudi si vsi okoli mene še tako želijo. Zvečer sem povedal tudi staršem. Tega, kar je sledilo, ne privoščim nikomur. Bolj kot očetova klofuta so me bolele mamine besede, da sem jih izdal, osramotil, da nisem več njen sin. Oče je pokazal na vrata in mi ukazal, naj izginem izpred njegovih oči. Če bi v tistem trenutku padel na kolena in ga prosil odpuščanja, bi bilo morda drugače, kot je potem bilo. Hotel sem zagrabiti potovalko, a mi ni dovolil. 'V njej so oblačila, ki sem ti jih jaz kupil. Nimaš nobene pravice do njih!'

In tako sem v mrazu – zeblo me je do kosti – zapustil dom. Brez vsega. Kar nekaj časa sem stal pri kozolcu. Zdelo se mi je nemogoče, da mi oče, ki sem ga imel za najbolj pravičnega človeka na svetu, ne bi odprl vrat! Ko so se okoli desete ure pogasile vse luči, sem se zjokal kot otrok. Naj grem nazaj in pristanem na vse njihove želje in pričakovanja? O, kako me je mikalo, da bi to storil! Potem pa sem se zbral in počasi krenil proti glavni cesti. Nisem imel dosti upanja, da bom koga srečal. Okoli druge ure, ko sem bil podoben ledeni sveči, pa je le pripeljal mimo tovornjak s tujimi registrskimi tablicami. Ustavil mi je in me povabil, naj hitro zlezem v kabino, da se mu mudi. Bil je Makedonec, ki je peljal robo v Ljubljano. Iz dna srca sem mu bil hvaležen, da ni vrtal vame in me spraševal, zakaj so moje oči zabuhle od joka. Odložil me je na železniški postaji, za s seboj pa mi je dal še nekaj kruha in dve pašteti. Jutro sem potem dočakal na eni od klopi v čakalnici, okoli osme ure pa sem se vtihotapil v svojo sobico pri Irmi.

Žal mi je morala tudi ona pokazati vrata. Moj oče je bil neizprosen. 'Naženi ga!' ji je ukazal. Ubogala ga je, a mi je vseeno dovolila, da sem ostal do konca meseca. Toliko, kot smo ji že plačali. Stopil sem do mehanika in ga prosil, naj me zaposli, da bom pustil šolo. Nič mi ni obljubil. Po pogovoru z Irmo, ko je izvedel, kaj tiči za mojo prošnjo, me je odslovil. Prijateljstvo z Irmo mu je bilo pomembnejše.

Nisem mogel verjeti! Kako so mi lahko obrnili hrbet tisti, ki sem jih cenil in spoštoval, imel rad? Njihovo ravnanje me je čisto dotolklo. Sem si to res zaslužil? Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Ta pregovor mi ni in ni hotel iti iz glave.« (Konec prihodnjič)