Moj Toni

Življenje je čudovito darilo, ki pa ga vsi ne čutimo v enaki meri. Tole je resničen zapis o nekaj trenutkih življenja mojega prijatelja Tonija. V mladih letih sva živela zelo blizu, med njegovo in mojo hišo je le nekaj deset metrov, kar je pogojevalo najin odnos. Postala sva prijatelja, ki sta dan za dnem balinala na produ ob reki Sori. Pred tovarno Celuloze so zgradili jez za potrebe elektrarne, zato so nastajale ob velikih vodah sipine raznih oblik, ki so bile kot nalašč za igranje z balinčki iz kamenja. Postala sva prava strokovnjaka.
 
Leta hitro tečejo in jaz sem obiskoval osnovno šolo, vendar v njej Tonija nisem našel. Mislil sem si, da je v drugi podružnični šoli v drugem kraju, saj je stanoval v hiši, ki je spadala pod podružnično šolo. Tako so se najini vsakodnevni sestanki in pogovori nekako končali. Vse, kar sem o njem še slišal, je bilo to, da je zbolel za hujšo boleznijo in da je v bolnici. Umrli so mu starši in nato še starejši brat.
 
Vrtinec življenja je mešal dogodke in Toni je iz pogovorov in srečanj poniknil v neznano. Po desetletjih sem občasno slišal, da je zaradi obolenja možganov tudi umrl.
 
In tako je minilo celih sedemdeset let (!), dokler mi ni pred 14 dnevi moj Toni ponovno prišel na misel. No, sem si rekel, sedaj pa je čas, da razčistim, kakšna je resnica o njem. Podal sem se na pot iskanja zvez, ki pa so bile zaradi pomanjkanja informacij zelo redke. Vendar mi je ena od znank omenila, da obstaja možnost, da je Toni še vedno živ in je v zavodu za duševne bolnike nekje na Štajerskem. Mimo tega objekta v Slovenskih goricah sem se mnogokrat peljal in se mi niti malo ni sanjalo, da bi v tem ogromnem kompleksu živel moj pogrešani Toni.
 
Čas je naklonjen tehnologiji, zato sem poiskal naslov zdravstvene ustanove in zamislite si, da sem v dveh urah dobil prijazen odgovor, ki mi je sporočil, da je pri njih v »hospitalu« res moj Toni.
 
Takoj sem se odločil, da ga obiščem. Zadeva pa le ni tako preprosta, saj o njem nisem vedel tako rekoč nič. Naj kaj nesem, da se bova skupaj posladkala? Kaj naj mu rečem, da sem se nanj spomnil po 70 letih? Te in druge misli mi niso dale spati, pa sem si rekel: grem – in kar bo, pa bo!
 
In tako sem se v nedeljo popoldne odpeljal v to prelepo štajersko deželo. Srce pa sem imel težko, v glavi mi je brnelo, ponovno so prišle na dan različne misli in vprašanja. Kaj naj ga vprašam? Kaj naj si mislim o njegovi odsotnosti? Sem za ignoranco kriv jaz?
 
Na dvorišču pred zavodom so me pozdravili pacienti, ki živijo v svojem svetu. Za povrh me je objela prijetna gospa v zimskem plašču rekoč: »No, a si vendarle prišel ... Tako težko sem te čakala.« Vsi ti trenutki so me še dodatno vznemirili. Ko sem se uspešno razšel s sprehajalci, sem našel pisarno, kjer so me pospremili v stavbo, kjer je nastanjen moj mladostni prijatelj.
 
Sestra se mi je prijazno nasmehnila in me vprašala, od kod prihajam. Ko sem ji povedal, da sem od daleč, je postala še bolj prijazna in me opozorila, da Toni po kosilu leži in počiva. No, ja, sem si mislil, ga bova že nekako prebudila. Medtem sva prišla do njegove sobe, v kateri so bili še drugi pacienti. V kotu je v postelji ležal majhen človeček, ki ga je sestra objela in mu prišepnila, da je dobil obisk.
 
Ko sem ga ugledal, mi je v trenutku butnila na dan vsa moja rana mladost, ki sem jo preživel nekoč daleč, daleč nazaj. Takoj sem ga prepoznal, čeprav je bil ob najinem slovesu star le sedem let.
 
Bil je moj Toni.
 
Zazrl sem se v njegove oči, ki so me pozorno motrile, začel sem z običajnim vprašanjem: »Kako si, moj Toni?« Na obrazu, ki nima niti ene gubice, se izraz ni nič spremenil. Ostal je tiho. Samo njegove oči so me gledale in strmele vame. Nakar sem mu rekel, kdo sem, pa tudi po tem ni bilo odziva. Sestra, ki je stala za menoj, me je pocukala za rokav in mi nežno prišepnila: »Gospod …, Toni ne govori in se ne odziva na dogodke. Že desetletja. Pustila vaju bom sama, vi pa malo posedite ob njem.« Tako sem tudi storil. Nadaljnjih nekaj deset minut je minilo v mojem samogovoru, ko sem mu skušal povedati, da mi je žal, da ga nisem uspel videti že preje, čeprav sem imel možnost. In tako je ostalo do slovesa, ko me je še vedno motril in opazoval moj obraz. Ko sem se poslovil tudi od sestre, sem imel občutek, da je bilo tudi njej hudo pri srcu. Rekla je samo še: »Lepo, da ste ga prišli obiskat!«
 
Ne morem se spomniti, da bi bil kdaj v življenju tako žalosten, kot sem bil pri zapuščanju Zavoda. Mislil sem si, kaj vse sem v tem dolgem obdobju videl, občutil in doživel, pa je bilo Toniju odvzeto.
 
Kje je odgovor na to vprašanje?
 
Čez slab mesec dni sem izvedel, da se je Toni poslovil s tega sveta.
 
F. Jurman, Ladja

Oddaj svoj komentar

Kranj 10°

oblačno
vlažnost: 98 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

11/17

petek

10/21

sobota

9/21

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

RAZSTAVE / Kranjska Gora, 30. september 2022

Živopis – narodne noše v delih Mihe Maleša

OBVESTILA / Lesce, 30. september 2022

Medse vabijo nove pevce

OBVESTILA / Jesenice, 1. oktober 2022

Dejavnosti za mladino v knjižnici

PRIREDITVE / Bistrica pri Tržiču, 1. oktober 2022

Gutenberški dan

PRIREDITVE / Brezje pri Tržiču, 1. oktober 2022

Spominjarije

PRIREDITVE / Jesenice, 1. oktober 2022

Dejavnosti za mlade

PRIREDITVE / Cerklje, 1. oktober 2022

Druženje ob trgatvi Nacetove trte

IZLETI / Kranj, 1. oktober 2022

Po medvedovih stopinjah

 

 
 

 

 
 
 

Ni še znano, zakaj je zgorel Majdičev mlin / 00:50, 30. september

Res je umetnost zažgat to zidovje. In točno se vidi., da niso imeli namena škodovat sosedom - okej tiste šipe nasproti so mala malca. Je hu...

Dan za obujanje spominov / 00:35, 30. september

Carsko. Šola je drugi dom, ampak največ ti da druženje, skupnost... ena medsebojna pomoč v najstniških letih, zaupanje. Smeh in solze.... i...

Ni še znano, zakaj je zgorel Majdičev mlin / 08:19, 29. september

Preden so sploh kej raziskali so hitro izključili tujo krivdo. Torej, na vrsti je zavarovalnica.
AMEEEN!

Ni še znano, zakaj je zgorel Majdičev mlin / 16:58, 28. september

Tole zažgat je pa kar umetnost.

Trmasto vztrajava pri planinski hrani / 13:58, 28. september

Obema čestitke za uspešno delo in naj bo tako tudi vnaprej.

Na Vitrancu bo nov Mojčin dom / 13:52, 28. september

Me pa prav zanima, kakšen bo ta premični dom. A se ga bo dalo s temelji vred prestavljati po Vitrancu?

Trmasto vztrajava pri planinski hrani / 00:57, 28. september

Vse čestitke <3