Romunska ljubezenska zgodba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda. 27. april 2022 / 11:31  

Družinska saga, 3. del

»Čeprav me Vinko naslavlja 'moja žena', me ima zgolj zato, da skrbim zanj, mu kuham, perem, igram njegovo šoferko. Nisem zaljubljena vanj, a mi predstavlja neko varnost, ki je prej nisem nikoli imela. Dobra stran najine zveze je, da me še nikoli ni pustil na cedilu.«

Olga je nad svojo usodo že neštetokrat obupala. Ni minil dan, da se ne bi spraševala: »A je vsega tega meni treba bilo?« Potem pa se je nekega lepega dne zgodil čudež.

»Službene obveznosti so me odpeljale v Romunijo. Domači in Vinko so pred odhodom sicer godrnjali, a so se potolažili, ko sem jim povedala, da mi bo potovanje prineslo tudi finančne koristi. Prvi postanek je bil v One?ti, rojstnem kraju gimnastičarke Nadie Elene Comăneci. Poslovni pogovori niso trajali ves dan, proste ure sem izkoristila za ogled različnih znamenitosti, ki jih v Romuniji ne manjka. Ob neki priložnosti sem zašla tudi na neko smetišče. Bila sem šokirana, ko sem opazila, da v kartonastih bivališčih živijo ljudje. Povsod je bilo polno razmetanih vrečk, potepuških psov. V razpadajočih hlevih, v katerih so imeli nekoč živino, so si tisti najbolj revni prav tako uredili domovanja. Nič čudnega ni bilo videti kokoši in prašičev celo na balkonih bližnjih blokov. Starejši, izmozgani, razcapani in lačni, so nas, tujce, prosili za vbogajme. Eden teh je zbiral plastične vrečke, jih za silo opral in prodajal naprej. Ne vem, ali je konec dneva zaslužil za kruh. Po drugi strani ne bom pozabila prečudovitega parka tako imenovanih Wagnerjevih vrtnic v botaničnem vrtu blizu Bukarešte. Ali pa divjih konjev, ki so se pasli ob delti Donave.

Po službeni dolžnosti sem čisto slučajno spoznala moškega, ki se mi je ob prvem stisku roke zelo prijazno nasmehnil. Dvignila sem glavo in mu nasmeh vrnila. Verjemite, v tistem trenutku se je ustavil svet, zgodilo se je nekaj tako čarobnega, da še zmeraj ostanem brez diha, ko pomislim nanj. Kaj takšnega doživi človek le enkrat v življenju, morda še to ne. Nisem razmišljala o posledicah, želela sem, da bi trenutki, ko me je kasneje povabil na kavo, trajali večno. Izkazalo se je tudi, da bom nekaj časa njegova mentorica. Četudi je bil dvajset let mlajši od mene, sva nenehno tičala skupaj. Tudi zvečer in ponoči. O, kako dobro sva se ujela, tudi v postelji! Bilo je res nepozabno. Zaradi njega je postala bolečina zaradi številnih življenjskih razočaranj manjša. Zdelo se mi je, kot bi mi usoda radodarno namenila obliž, s pomočjo katerega so se rane hitreje celile.

Slovo je bilo težko. Ne morem povedati, kako me je bolelo srce, ko sva se še zadnjič stisnila v objem. Moram povedati, da je mama v trenutku, ko me je zagledala na pragu, nagonsko vedela, da pred seboj vidi neko drugo Olgo. 'Pazi, da se ti ta sreča, ki sije iz tebe, ne bo maščevala,' mi je rekla.

V Romunijo se nisem nikoli več vrnila, četudi sem si tega želela. Sva se pa nekajkrat srečala v Sloveniji. Bila sva kot dve tavajoči duši, ki sta se našli v objemu, četudi sva vedela, da zaradi osebnih obveznosti ti ne morejo trajati večno. Tisti, ki ne verjame, da ljubezen lahko boli, naj vpraša mene. Pa ko bi samo bolelo! Srce ti trga na drobne koščke in vsak košček posebej hrepeni po osebi, ki postaja vedno bolj oddaljena in nedosegljiva. Kljub temu pa sem hvaležna za darilo, ki mi ga je podarilo življenje. Danes imam spomine, vem pa tudi, kako lepo je lahko, če sta dva kot eno.

Seveda partnerja Vinka, s katerim sem bila, nisem zapustila. Konec koncev sem ga imela rada še naprej. Včasih mi omeni čudno 'romunsko' obnašanje, potrudim se, da se njegova ljubosumnost ne razplamti še bolj, kot bi bilo treba. Ko sem naslednjič odšla službeno v Makedonijo, sem ga vzela s seboj.

Ni mu bilo všeč. Kasneje je raje ostajal doma. To mi je bilo kar prav, saj je skrbel tudi za mojo mamo, ki je imela na starost veliko zdravstvenih težav. Če je le mogel, me je nadzoroval, ves čas me je kontroliral po telefonu. Ni bilo prijetno. In še zmeraj ni.

Do še več težav pa je prišlo, ko mi je zmanjkalo denarja. Hišo, v kateri sva bivala, sem obnovila sama, žal pa sem zaradi nekaterih napačnih investicij 'prišla na kant'. Tudi zato sem postala od njega malo bolj odvisna. Še dobro, da sem lahko na skrivaj pisala dnevnik, ker ne vem, kako bi drugače preživela.

Še to moram povedati: znašla sem se med dvema ognjema, saj je imel nešteto pripomb na vnukov račun. Padale so grde besede, prepirali smo se čisto brez potrebe. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da nisem več zdržala. V obupu sem popila tablete …

Izprali so mi želodec, niso pa mogli ponovno sestaviti moje duše. V treh mesecih sem shujšala do neprepoznavnosti. Spet sem se znašla na psihiatriji. Počutila sem se premagano, pohabljeno.

Vnuk je dobil prepoved približevanja. To me je zelo bolelo, saj sem ga imela neskončno rada. A sem se trudila, kolikor sem se le lahko. Na psihiatrijo se nisem več želela vrniti. Pred očmi sem imela gospo, ki je v prometni nesreči izgubila moža in nogo. Ko je prosila bolničarja, naj ji prinese kozarec vode, je ta mirno še naprej gledal televizijo, njej pa rekel, naj kar sama vstane in si postreže. Kruto!

Dnevnik sem nazadnje pisala za pusta. Skrbi me za hčerko, ker se nič ne oglasi, za vnuka, ki si z napačnimi odločitvami uničuje življenje. Ko sem ga prosila, naj vsaj vztraja v službi, ki jo ima, me je grobo zavrnil, da mu 'ena butasta šivilja' ne bo solila pameti. Kljub temu sem mu posodila nekaj denarja. Sem bila neumna?

Moj partner je včeraj nesrečno padel na vrtu. Ko sem mu rekla, da me skrbi zanj, me je grobo zavrnil, češ da ve, da komaj čakam, da umre, da po njem podedujem denar. Čisto slučajno sem izvedela, da je vnuk v jezi, med prepirom, porinil svoje dekle, da je nesrečno padla. Ko sem ga vprašala, zakaj je to naredil, mi je odgovoril, da so 'vse babe glih'. Da moškega samo izkoriščajo. Da si to, da eni 'malo vrneš', tudi zaslužijo.

Počutim se čisto izgubljeno. Najraje vidim, da sem sama, da lahko mislim na Romunijo in nanj, ki je prinesel vsaj malo sonca v moje prekleto življenje.«

(Konec)