Molili za dež, dobili še sneg

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Preddvor / torek, 5. april 2022 / 11:40  

V Bašlju bi bil običajen dan, ko ne bi zraka napolnjeval vonj po zažganem. Potoška gori, se je šepetalo. Zabrneli so telefoni. Ljudje se med seboj poznajo, veliko ljudi iz okoliških vasi je v sorodu. Potoško pa prebivalci občine Preddvor sploh dobro poznajo. Kmalu je bilo znano, da gori območje Potoške in Babe. V nekaj urah smo vedeli, da so razmere resne.

Rdeči petelin se je odločil, da se razdeli. Preddvorčani in prebivalci okoliških vasi, ki se jim odpira neposreden pogled na Potoško in Babo, so nezaupljivo strmeli v dim, ki se je valil po hribu. V očeh se jim je zrcalilo presenečenje, ki se je mešalo z grozo in mislijo, kako je to mogoče. Facebook so preplavile prve fotografije, posnete z mobilnimi telefoni z domačih dvorišč. Lastniki vikendov na Potoški so lahko samo nemočno opazovali. Kaj se jim je takrat podilo po mislih, nihče ne ve. Nekaterim hišicam so ognjeni zublji prizanesli, od drugih je ostalo bore malo. »Strah me je,« mi je zaupala prijateljica, ki živi tik pod hribom, ki ga je ogenj požiral na prefinjen način, a vztrajno. Bila bi primorana zapustiti hišo, če bi ogenj spremenil smer.

Številnim gasilcem, ki so se nesebično podali v boj z ognjem, je priskočila na pomoč tudi Slovenska vojska s helikopterji, Hrvatje so posodili enega svojih letal za gašenje požarov. Vse bolj pa je postajalo jasno, da če v naslednjih dveh dneh ne bo začelo deževati ... Nihče si ni upal na glas pomisliti, kako se bo situacija nadaljevala.

Požar se je znašel na naslovnicah in v glavnih informativnih oddajah, dogodek pa je tudi sicer vplival na ljudi: združil je različne posameznike, gostince in društva. Samoiniciativno so se odločili, da pomagajo po svojih močeh, četudi le z dostavo vode, sladkih grižljajev ali sadja; povabilom sodelujočim gasilcem na kavo ali brezplačen hamburger. Ljudje so za trenutek pozabili na vojno v Ukrajini, zvišanje cen energentov in debato o tem, kje je v zadnjih dneh zmanjkalo moke in olja. Temo je zamenjal pogovor o požaru, proseče so se ozirali v nebo in molili za dež.

Na veliko srečo vseh se nas je nebo usmililo, pa čeprav na začetku zlasti z rosenjem. Potem pa je dež prešel še v sneg.

Epilog prihaja. Ne bo nič kaj prijazen. Škoda bo ogromna, to se ve že sedaj.

Sama sem se sredi prve noči divjanja požara odpeljala do preddvorskega pokopališča, od koder se je lepo videlo, kje gori. Čustev, ki so me prevevala ob pogledu na nekaj, kar je spominjalo na prizore iz filmov, sploh ne znam ubesediti. Vesela pa sem, da se je ob vsem dogajanju pokazalo, da še nismo popolnoma pozabili (kot se je izrazil nekdo nekoč nekje), da mora biti človek človeku najprej – človek.