Nikoli nisem hotel biti povprečen

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. november 2021 / 11:01  

Naziv častnega občana mestne občine Kranj za letošnje leto si je za izjemen doprinos k športu in razvoju kolesarstva zaslužil 77-letni Franc Hvasti, ki je z vztrajnostjo in organizacijskimi sposobnostmi poskrbel, da je Kranj postal središče kolesarskega dogajanja tako v nekdanji Jugoslaviji kot sedaj v samostojni Sloveniji, kolesarjenje pa eden najuglednejših športov.

V preteklih letih ste v Kranju postali sinonim za kolesarstvo, pa vendar odločitev o tem, da si tudi športniki oziroma športni delavci zaslužijo naslov častnega občana, marsikdo težko razume. Kako o tem razmišljate kot letošnji občinski nagrajenec, ko se za vedno vpisujete na seznam častnih občanov Kranja?

Moje mišljenje je, da če si dober športnik, res narediš nekaj za prepoznavnost oziroma slavo svojega mesta, ni pa to zasluga, zaradi katere bi bil častni občan. Če pa si človek, ki poleg tega, da je vrhunski športnik, skrbi tudi za razvoj tega športa, za vzgojo mladih športnikov, za številne vrhunske prireditve in za razvoj kraja, v katerem delaš, pa je gotovo drugače. Je pa res, da ni ravno navada, da si športniki oziroma športni delavci zaslužijo naziv častni občan. Če rečem zase, mi ta naziv zelo veliko pomeni, saj vsaka stvar, ki jo dobiš za dobro opravljeno delo, naredi dobro duši in pomeni zadoščenje.

Današnje generacije vas poznamo kot uspešnega trenerja in organizatorja. Od kod pa se je rodila ljubezen do kolesarstva, ki traja že več kot šestdeset let?

Pokojni Jože Gašperšič me je na cesto Kranj–Ljubljana peljal pogledat, kako poteka kolesarska dirka po Jugoslaviji. Ko sem videl to množico in spremljajoča vozila, ki so bila že takrat ob skupini, čeprav jih je bilo dosti manj kot zdaj, mi je bilo tako všeč, da sem sklenil postati kolesar. Ne takrat ne kasneje nisem imel želje, da bi postal najboljši, da bi posegal po res vrhunskih rezultatih. Imel sem preprosto željo, da bi bil zraven, da bi bil del tega športa, da bi se ob dirkah zabaval in da bi na petih dirkah letno tudi zmagal. Nisem imel želje postati profesionalni kolesar, kar v mojih časih za nas seveda tudi ni bilo mogoče. Je pa zanimivo, da sem si želel postati trener. In to ne le povprečen trener, temveč res dober trener. Moj cilj je bil, da bi bila naša ekipa nekoč peta na svetu. To je bilo za tiste čase iluzija, pa vendar mi je s šestim mestom ekipe Jugoslavije to skoraj uspelo.

Bili ste selektor kolesarske reprezentance, delali ste v tujini, se tam tudi dodatno izobraževali. Svojo delovno pot pa ste začeli kot avtomehanik. Je bila odločitev pustiti svoj poklic in se zapisati športu takrat težka?

Še ko sem dirkal, sem se izučil za avtomehanika, doma sem si naredil delavnico in tudi delal. V klubu sem hkrati začel trenirati mlade kolesarje, in ko sem se pri 32 letih odločal, kaj bom počel v življenju, je bilo treba dati na tehtnico obe možnosti. Treba se je bilo odločiti, ali bom postal najboljši avtomehanik v Kranju in okolici ali pa bom postal najboljši trener. Takrat je pretehtala želja, da postanem trener. Čeprav sem že prej veliko prebral in se pozanimal o trenerskem delu, pa sem se nato začel intenzivno izobraževati. Najprej je bilo to v šolskem centru za telesno kulturo v Ljubljani, nato pa tudi v tujini, zlasti v Nemčiji in na Slovaškem, kjer sem dobil diplomo trenerja prve stopnje. Veliko sem sodeloval z domačimi in tujimi strokovnjaki in spoznal, da še marsičesa ne vemo. Na največjih dirkah enostavno nismo mogli v ospredje. Začel sem sodelovati s Tomom Koprivnjakom, ki je bil strokovnjak na mnogih področjih, in naredili smo velik preobrat, ki se je začel odražati tudi pri uspehih, ki jih lahko spremljamo.

Kaj je bilo odločilno pri tem zasuku?

Včasih so vsi pogovori med nami kolesarji potekali o tem, koliko ima kdo opravljenih kilometrov. To »famo« smo z drugimi metodami, predvsem intervalnim treningom, popolnoma razbili. Bistven je odmor po naporu. Ko sva to dopovedala, je bilo glavno vprašanje, kako na kolesu trenirati moč. To sem izvedel na izobraževanjih v tujini in ta metoda dela se je nato uveljavila. Danes to vsi delajo.

Kaj vam, ki ste dolga leta uveljavljali nove metode dela v kolesarstvu, pomenijo izvrstni rezultati naših kolesarjev, ki zmagujejo na največjih dirkah po svetu?

To so mi zdijo tako rekoč »vesoljski« rezultati, kar se dogaja, je na meji nemogočega. Je pa res, da sem o tem razmišljal že pri Tadeju Valjavcu, Janiju Brajkoviču ... Toda to, kar se dogaja sedaj, ko kraljujeta Tadej Pogačar in Primož Roglič pa tudi Matej Mohorič in vsaj še štirje, ki so jim blizu, je nekaj izjemnega. To je fenomen in mislim, da so uspehi res posledica metod dela z mladimi kolesarji pri nas. Zlasti zato, ker Italijani in nekateri drugi kolesarski narodi premalo delajo z mladimi oziroma delajo drugače. Več delajo na množičnosti in premalo na strokovnosti.

Se vam zdi, da rezultati naših vrhunskih kolesarjev pomenijo nov razcvet kolesarstva pri nas, saj vemo, da je pred leti zanimanje za ta garaški šport upadalo?

Trenutno je najmlajših kolesarjev ne le pri nas v Kranju, tudi po drugih klubih v Sloveniji, spet veliko. Če pa povem za Kranj, pa je prekinitev sodelovanja s Savo pomenila polovico manj denarja, ki ga je bilo že prej premalo. Moje trenersko delo je pomenilo sodelovanje s psihologom, s kondicijskim trenerjem, dietetikom, maserjem ... Bilo nas je sedem in vsi smo delali skupaj za en cilj. Sedaj denarja za plačilo strokovnjakov ni, ni denarja za plačilo tekmovalcem, to je postalo zgolj simbolično. Sponzorjev za šport enostavno ni. Nočem nikogar kritizirati, a metode dela so se spremenile, premalo je osebnih stikov. Vsi vse vedo in nihče nikogar ne potrebuje. So drugačni časi in tako pač je. Zavedam se, da tega ne morem spremeniti. Sem pa vesel, ker srečujem Kranjčane vseh let, ki so navdušeni nad kolesarstvom. Vsi spremljajo uspehe naših izjemnih fantov in mislim, da so tudi njihovi rezultati pripomogli, da sem postal častni občan, saj je kolesarstvo postalo res cenjen šport.

Kako razmišljate o usodi kolesarstva pri nas in v svetu?

Mislim, da o razvoju ni vprašanja. Kolesarstvo postaja množično, delajo se kolesarske steze, kolesarski objekti, kolesarski hoteli in še marsikaj. To je vse pozitivno, v kolesarjenje nas bodo prisilile razmere, da se bomo začeli obnašati ekološko. V Kranju sem že pred leti, ko so me še vabili na pogovore, predlagal, da je treba narediti poti, da bo otrok lahko šel sam v šolo, da ga ne bo treba za vsakih nekaj metrov peljati z avtomobilom ali se bo moral peljati z avtobusom. Na tem področju se sedaj, po skoraj dvajsetih letih, vendarle nekaj dela.

Tudi v Kolesarskem klubu Kranj v zadnjih letih nimajo vrhunskih rezultatov in s težavo zbirajo denar tako za delo z mladimi kot pripravo dirke. Kaj mislite o tem?

Na vse v življenju, tudi na delo v klubih, gledam podobno. Preprosto to lahko primerjam z ventilčkom na kolesu. Če hočeš, da se kolo vrti, je enkrat spodaj, drugič zgoraj, včasih pa nekje vmes. Gotovo se obetajo boljši časi, saj je trenutno veliko privržencev kolesarstva in v klub prihajajo novi talenti. Z mladimi se dela dobro, vsako leto jih je več in za to me ne skrbi. Sam imam trenutno veliko veselja pri delu s 14-letnim vnukom Borom, ki trenira kolesarstvo, in tudi z delom v klubu sem zadovoljen.

Omenjate vnuka Bora No­graška, ki postaja odličen mlad kolesar. Kako pa je vaše dolgoletno delo v klubu spremljala vaša družina, žena in otroka?

Če ne bi bila žena Nada tako razumevajoča, gotovo tega dela ne bi zmogel opravljati tako, kot sem ga. Ko sem sprejemal kakšno odločitev, na primer za trenerja v Avstriji, smo se usedli za mizo. Povedal sem argumente in skupaj smo se odločili, kako naprej. Sin Aleš je nekaj časa tudi dirkal, vendar se je nato pri 16 letih sam odločil, da preneha. Sedaj trenira vnuk, rad mu pomagam in svetujem, sam pa še vedno rad sedem na kolo. Sedaj imam električnega.

V življenju ste dobili kar nekaj nagrad tako doma kot v tujini. Katera vam največ pomeni?

Da, res jih je bilo kar nekaj. Največ pa mi zagotovo pomeni ta zadnja, saj so mi jo dali Kranjčani, ki so videli, da sem vendarle nekaj naredil tudi za mesto, za občino. Včasih v šali rečem, da si lahko najboljši čevljar na svetu, a če tvojih čevljev nihče ne nosi, pač nisi naredil veliko. Zato sem vesel, da sem vendarle nekaj naredil za Kranj in da so mi z nazivom častnega občana to tudi priznali. In moram reči, da to lepo poboža mojo dušo.