Mamica

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. november 2021 / 14:45  

Ti si kriva, 1. del

Mira je ena tistih sodobnih žensk, ki si je vse, kar ima, ustvarila sama. S starši si ni mogla veliko pomagati, saj so še zase bolj slabo skrbeli. Vrsto let so živeli v najemniški garsonjeri.

»Šele na pritiske Rdečega križa in direktorja firme, kjer je delal oče, smo se z velikim negodovanjem preselili v večje stanovanje,« pripoveduje Mira.

»Vse jima je bilo odveč: kuhanje, pospravljanje, služba, tudi medve s sestro. Doma sta sedela pred televizorjem in drug na drugega prekladala odgovornosti, ki sta jih imela. S sestro sva bili zadolženi za smeti, za pospravljanje, likanje, tudi za kuhanje. Oče se včasih ni po ves teden preoblekel, mama se je umivala le pod pazduho. V omari je bilo polno piva, različnih čipsov, sira. Prave hrane pa nobene. Še dobro, da sva s sestro jedli v šoli. Jaz sem bila njena mama, ona je bila moj oče. Pazili sva druga na drugo. Že v prvem razredu sva se zakleli, da bova živeli drugače. Sestra, ki je bila starejša, je bila odločnejša od mene. Spomnim se, da sva iz revije Jana, ki sva jo včasih izmaknili v trafiki, izrezovali članke o oblačenju, kuhanju, zdravem življenju. Ko sva bili v puberteti, nama je kdaj tudi spodrsnilo, a ne toliko, da bi se mentalno in telesno zapustili.«

Sami sta poskrbeli za štipendijo, sami sta si poiskali prosto dijaško sobo. Vsake počitnice, včasih tudi ob koncu tedna, sta bili polno zaposleni. Vedeli sta, da jima bo trda predla, če bi pozabili poskrbeti zase.

»Spomnim se, bila sem v drugem letniku gimnazije, imela sem že kar nekaj prihrankov. Ob njih sem se počutila varno. Nekoč pa pridem na banko in hočem dvigniti malo več denarja, da bi si kupila kolo. 'Nimate toliko,' mi je nič kaj prijazno rekla uslužbenka. Mislila sem, da me bo kap. Začela sem kričati in jo zmerjati. Odpeljali so me k vodji poslovalnice. Ta mi je povedal, da je imela mama večjo prekoračitev na osebnem računu. Ker je bila zaradi moje nepolnoletnosti pooblaščena tudi na mojem, si je – meni nič, tebi nič – 'izposodila' vse, do zadnjega evra. Takoj ko sem postala polnoletna, sem odprla nov račun na drugi banki.

S sestro se domov nisva veliko vračali. Mislite, da so naju kdaj poklicali? Nikoli. Bili sva samorastnici, kakršnih danes ni veliko. Večina najinih vrstnic je bila odvisnih od svojih staršev tako finančno kot tudi čustveno.

S sestro sva doštudirali brez vmesnega pavziranja. Bili sva zelo ponosni na to! Prisegali sva na samsko življenje, na to, da bova zaslužili goro denarja in si v življenju maksimalno privoščili. Najini skupni prihodnosti se je prva izneverila sestra. Spoznala je tipa, v katerega se je zaljubila. Poročila sta se na njen 26. rojstni dan. Moram reči, da mi je bilo zelo hudo, ko se je odselila k njemu. Svaka sem imela rada, saj je bil dober človek z velikim srcem. Prve mesece, ko sem bila sama, sem imela kar nekaj čustvenih težav sama s seboj. Nisem vedela, kaj naj počnem. Sestra je bila tista, ki me je zmeraj znala motivirati in predramiti, ko sem se zavlekla v svoje temačno razpoloženje. Iz otopelosti me je dvignila novica, da se je rodil nečak. Vzela sem dopust, sedla na vlak in ter obiskala sestro.

V kupeju sva bila le dva: neki moški in jaz. Iz Ljubljane do Gradca je bila dolga pot. Kmalu sva se začela pogovarjati – neprisiljeno in zelo spontano. Ko je v Mariboru izstopil, mi je ob slovesu pustil svojo telefonsko številko.

Začela sva se družiti. V bistvu me je obiskoval v Ljubljani, k sebi, v Maribor, me ni vabil. Kmalu sva se do te mere zbližala, da sva začela razmišljati o skupnem življenju. Malo sem sicer pogrešala metuljčke, ki sem jih opazila pri sestri. Pri meni jih ni bilo. Gorazd se mi je zdel prijazen, vljuden, spoštljiv. Zakaj ne bi poskusila, sem si dopovedovala. Pa tudi sicer je bil urejen, dobrodušen, ni ne pil ne kadil. Sestra me je včasih zbodla, da je preveč popoln. Namesto da bi me zaskrbelo, sem bila ponosna nanj. Nekaj mesecev pred poroko sem spoznala tudi njegovo mamo. Že v trenutku, ko mi je stisnila roko, sem nagonsko ugotovila, zakaj je Gorazd takšen, kot je. Bila je zelo dosledna, disciplinirana. Če se ji je zdelo, da govori neumnosti, ga je samo pogledala. Takoj je umolknil in obrnil pogovor na kakšno drugo temo. Sredi priprav na poroko nisem imela časa razmišljati. Ali pa nisem hotela? Če bi bila le za centimeter bolj pri pameti, bi spoznala, da je moški mojega življenja potreboval zgolj ljubico, žensko za seks. Osebo, s katero si je življenje delil, je že imel. Vse, kar se je med nama dogajalo, ji je nesel na nos. O ključnih zadevah je potem skozi njegova usta odločala mamica.

Poročila sva se in zaživela skupaj. Zelo malo je prispeval za stroške, nič za najemnino. Njegova mamica je menila, da je stanovanje napisano na moje ime, da naj zato krijem tudi stroške. Tudi prav. Navajena sem bila samostojnega življenja, niti na kraj pameti mi ni padlo, da se mi dogaja krivica. Edino, kar me je motilo, je bilo, da je še zmeraj polovico plače dajal mami. Menda zato, ker se mu je smilila, ker zaradi njegove poroke 'nima nič več od življenja'.

Čez noč so se začele pojavljati težave v spolnosti. Izgovorov, da 'ne more', da 'ni pripravljen', da je 'utrujen', je bilo vsak dan več. To mi ni bilo všeč, kajti seks sem imela rada. Za vse sem znala poskrbeti sama, teoretično sem moškega potrebovala le v postelji. Bolj ko sva se oddaljevala drug od drugega, bolj je bil čez dan nežen in pozoren do mene. Poskušala sem vse mogoče. A tista stvar, ki je pri seksu najpomembnejša, se ni več hotela niti premakniti. Ne rečem, če bi bil Gorazd star osemdeset ali več let, a pri dobrih tridesetih?! Ko je odhajal od doma, lepo urejen, dobre volje, sem stala pri oknu in opazovala, kako so se mimoidoči obeh spolov ozirali za njim. Preden sem odšla v službo, sem se največkrat zjokala. In to jaz, ki v življenju nisem potočila solze!

Tistega 15. novembra ne bom pozabila. Okoli pol desetih me je poklicala tašča in mi povedala, da je njen Gorazd doživel živčni zlom. Da je poskušal narediti tudi samomor. 'Ti si kriva!' mi je zabrusila ...«

(Konec prihodnjič)