Dejavnost se je v vsej 50-letni zgodovini financirala s prostovoljnim delom. Tisoči, ki so šli skozi klub, so na garaški način v bivši železarni in v hangarski delavnici, v kateri se je delalo na tri izmene, zaslužili za svoj šport. Na ta način so tudi napolnili hangar z letali in izvajali športno in izobraževalno dejavnost, iz katere je nastal praktično skoraj ves letalski kader, ki danes kaj pomeni v Sloveniji in širše. Najpomembnejša dejavnost za celotno okolico in turistično promocijo cele Gorenjske pa je bilo panoramsko letenje.Tudi to so izvajali člani aerokluba. Res je, da je pri tem pomagala tudi JLA (gorivo), kar pa je bilo v tistih časih samoumevno in pohvalno in je bilo tako po vsej Jugoslaviji. Danes mora vsakdo od tristotih članov, ki hoče poleteti z jadralnim letalom, plačati od trideset do štirideset evrov. Koliko to znese pri desetih startih na leto, si lahko izračun vsak sam. Res je, da niso vsi aktivni. Vsi pa morajo plačati članarino, ki je ravno letos morala zrasti s sto na 130 evrov.

 

Odkar so po osamosvojitvi letala postala občinska last, se s to dragoceno lastnino dela kot z vojnim plenom za časa Biča božjega. Nenehno se omejuje delovanje kluba v vseh ozirih, danes smo priča najbolj absurdni in sramotni situaciji za celo Slovenijo, ki je popolnoma ohromila klubsko dejavnost. Nemogoča, lahko rečemo bebava prepoved odmetavanja vlečne vrvi se lahko primerja s prepovedjo vožnje avtov po avtocesti. Ne povsod, samo v radovljiški občini.

 

S tem so dobile prepoved letenja tudi desetine tujih lastnikov jadralnih letal, ki nenehno sprašujejo, kdaj lahko pridejo in preizkusijo novo pridobitev, na katero je bila ob odprtju ponosna vsa občina. Že lani je skupina petdesetih jadralnih pilotov s 35 jadralnimi letali odšla zato na Hrvaško, kjer je bila zelo dobrodošla. Da je tak turist pripravljen zapraviti tisoč evrov, pa kar lahko verjamemo. Take skupine so bile v preteklosti najmanj tri na leto, precej je bilo tudi posameznikov, sedaj bi jih bilo še več. Od sto do dvesto tisoč evrov turističnega priliva, ki prosi, da bi ostal na Gorenjskem, mora oditi naprej.

 

Krivci za tako stanje so znani. Ne bomo jih omenjali. Sklicevanje na zakon resda ustavi vsakega dobro mislečega državljana, ki se ga da prepričati, da je že njegova prisotnost kršitev, nenehno spreminjanje razlag in pravil teh zakonov pa vsakomur odpre oči. Rezultat: največja pridobitev radovljiške občine ne služi svojemu namenu in umira. Škoda se že pozna, spraševati se moramo, kakšne bodo posledice v prihodnosti.

 

Pavel Marjanovič,

Miha Langus,

Pavel Ahčin,

Milan Korbar