Z optimizmom novim izzivom naproti

Kaj je po vaših izkušnjah za mladostnika najtežji del prehoda iz osnovne v srednjo šolo?

Najtežje je zagotovo to, da prehajajo iz okolja, ki ga poznajo, tako v socialnem kot prostorskem smislu, v njim neznano okolje. Skrbi jih več stvari: najprej, kako se bodo privadili na nov prostor, kakšni bodo učitelji, ali bodo zmogli zahtevnejšo snov in kakšen bo posledično njihov učni uspeh. Predvsem pa jih po mojih izkušnjah skrbi socialni krog, ki si ga bodo morali na novo ustvariti. Za mladostnike so v času šolanja vrstniki zelo pomembni, včasih celo pomembnejši od domačega okolja. Zato je vprašanje, ali bodo našli svoje mesto v novem razredu in spletli nova prijateljstva, pogosto eden največjih virov negotovosti.

Vsi verjetno niso enako vešči pri navezovanju stikov. Kako jim pri spoznavanju sošolcev pomagate v šoli?

Na različne načine poskušamo pomagati pri vzpostavljanju dobrih odnosov. Že v prvem tednu pouka pripravimo organiziran sprejem prvošolcev oziroma »fazaniranje«, ki ga lahko vsaj do neke mere nadziramo, saj je nekatere dijake tega zelo strah. Gre za skupno srečanje dijakov prvih in četrtih letnikov, na katerem se skozi različne, tudi humorne igre spoznavajo med seboj, dobijo prvi vtis, kako šola deluje, pa tudi kakšen neformalen nasvet starejših dijakov. Povabljeni so tudi starši, ki tako lahko pokukajo v »zakulisje« šolskega dogajanja. Zadnja leta vsak razrednik za svoj razred pripravi tudi vsaj enodnevno druženje, ki se včasih raztegne celo na ves konec tedna. To poteka ravno z namenom, da se dijaki spoznajo, saj je to zelo pomembno za lažji začetek. Ob tem se neformalno povežejo tudi z razrednikom, ki je pogosto prva oseba, na katero se obrnejo, ko naletijo na težave. V srednji šoli se pogosto stkejo prijateljstva, ki ostanejo za vse življenje. Zato dijakom vedno povem, da je vredno vložiti trud in čas v to, da se povežejo med seboj.

Pogosto se zgodi, da uspeh v srednji šoli pade za oceno ali celo dve. Kdo se težje spoprime s tem – tisti, ki so vajeni samo odličnih ocen, ali tisti s povprečnim uspehom, ki se morajo v tem primeru soočiti tudi s kakšno nezadostno oceno?

Strah pred neuspehom in slabimi ocenami je nekaj običajnega, prav tako je normalen tudi z njim povezan stres. Predvsem v prvem letniku uspeh pogosto nekoliko pade, saj se morajo dijaki na novo prilagoditi in spremeniti svoje učne navade. To še posebej velja za tiste, ki se v osnovni šoli niso bili vajeni veliko učiti. Gimnazija je bistveno zahtevnejša, saj je snov bolj skoncentrirana in poglobljena, časa za njeno utrjevanje pa je manj kot v osnovni šoli. V našo šolo se večinoma vpisujejo učenci z zelo dobrim uspehom v osnovni šoli, potem pa se tudi pri nas vzpostavi Gaussova krivulja – od zelo uspešnih dijakov do tistih, ki imajo težave. Včasih zato ugotavljam, da imajo celo manj težav tisti, ki so se morali že v osnovni šoli za dobre ocene bolj potruditi. Izkušnje prav tako kažejo, da dijaki sčasoma, ko se navadijo na šolo in zahteve, tudi bolje vedo, kako izboljšati svoj uspeh. Poleg tega imamo veliko možnosti in načinov pomoči, če pride do težav.

Koliko k stiskam mladih prispevajo pričakovanja staršev, da morajo biti uspešni? Kje je meja med spodbudo in pritiskom?

Pritiski se močneje izrazijo pri starših, ki so vajeni, da ima otrok najboljše možne ocene. Glede na to, da se učni uspeh v srednji šoli lahko poslabša, so tudi starši zaradi tega lahko nekoliko negotovi in zaskrbljeni. Pomembno je, da otrokom zaupajo in jim dajo čas, da se prilagodijo. Če po določenem času ugotovijo, da še vedno ne gre, pa je prav, da poiščejo pomoč. Ko smo v stiski, nima smisla iskati hitrih rešitev. Pomembno je, da se o težavah pogovorimo z dijakom, razrednikom, učitelji in šolsko svetovalno službo.

Koliko današnje stiske mladih poglabljata primerjanje z vrstniki in podoba »popolnega življenja«, ki jo spremljajo na družbenih omrežjih?

Zelo. Ogromna razlika je med šolanjem pred petnajstimi, dvajsetimi leti, ko nas je najbolj skrbelo, če mladi preveč gledajo televizijo, in današnjim vplivom družabnih omrežij. To postaja resen problem, saj mladostnike pogosto bolj kot mnenja odraslih pritegnejo vsebine in mnenja, ki jih spremljajo na omrežjih. Zato me res skrbi, kam to pelje. Zgodi se, da se dijaki tudi po dveh mesecih, ko se po počitnicah vrnejo v šolo, med seboj komaj pogovarjajo, saj med odmori vsak gleda v svoj telefon. Ob tem so izpostavljeni tudi nepreverjenim informacijam in zlonamernim sporočilom, s katerimi je splet preplavljen. Ker je dogajanje na spletu bolj skrito, je tudi težje pravočasno pomagati. Zato veliko pozornosti namenjamo preventivi na tem področju – pripravljamo predavanja in delavnice, na katerih mlade opozarjamo na pasti družbenih omrežij.

Ali mladostniki danes znajo reči, da ne zmorejo, in ob tem tudi zaprositi za pomoč? Na koga se v stiski lahko obrnejo v šoli?

Normalno je, da se mladostnik ob težavah najprej obrne na tiste, ki jim najbolj zaupa, v prvi vrsti so to starši ali prijatelji. Zelo pogosto pa se obrnejo tudi na razrednike in šolsko svetovalno službo, kar se trudimo spodbujati. Včasih mladostnik ne vidi izhoda iz težave, ker ima premalo izkušenj ali pa situacijo preslabo pozna. Najslabše je, da se v težavah vrti v krogu, ker si ne zna pomagati. Zavedati se mora, da je povsem normalno, da se v življenju pojavijo težave in da je večino mogoče rešiti, če pri tem poiščemo pomoč. Najslabše je, da otrpneš in ne narediš nič.

Kaj bi torej pred začetkom novega šolskega leta svetovali tako prvošolcem kot njihovim staršem, da bi čim bolj optimistično zakorakali na novo življenjsko pot?

Predvsem to, naj bodo optimistični in se veselijo novih izzivov, izkušenj, poznanstev in ne nazadnje tudi znanja, ki ga bodo pridobili. Izkušnje kažejo, da je srednja šola zelo lepo obdobje, zato je prav, da imajo takšna tudi pričakovanja. Prvošolcem bi zato svetovala, naj v novo šolsko leto zakorakajo z nasmehom in pozitivno energijo. Nov začetek je priložnost za nova poznanstva, nove izkušnje in osebno rast.