Slovenija na kolesu

Sredi tega tedna in sredi dneva sem na ulici srečala sovaščana na kolesu, z nahrbtnikom, iz katerega je vihrala slovenska zastava. Sploh mi ga ni bilo treba spraševati, kam gre. S kolesom je šel na evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu, na Možjanco, ki je po najbližji poti 22 kilometrov stran, približno eno uro za povprečnega kolesarja.

Bil je eden izmed množice, ki si je v živo ogledala to športno prireditev, ki je v Sloveniji, večinoma na gorenjskih cestah, potekala prvič. In do najbolj atraktivnega dela trase so se navijači podali prav s kolesom ali pa peš. Ogledali so si najboljše na stari celini in ob tem naredili nekaj zase. Imeli so dober razlog, da so se spravili v gibanje.

Zgornji primer pove veliko. Predvsem to, da smo Slovenci vedno bolj kolesarski narod. Na cestah je vsako leto več kolesarjev, ko v deželo pridejo največja imena evropskega kolesarstva, pa se ljudje odzovejo in pridejo navijat. Natančno število, koliko gledalcev je bilo v petih tekmovalnih dneh ob trasi, je težko določiti, saj vstopnic za kolesarske dirke ni. Število niti ni bistveno. Bistveno je, da so ljudje prišli, kulturno navijali in se med seboj družili. Prvenstvu so dali vzdušje.

Navijači so eden od kazalnikov, ali je prvenstvo doma uspelo. Organizacija je lahko brezhibna, trasa privlačna, tekmovanje vrhunsko, toda brez ljudi ob cesti ostane vse skupaj le televizijska slika. Tokrat ni bilo tako. Slovenske zastave, vzkliki in množice na ravnini in ob klancih so pokazali, da kolesarstvo pri nas ni šport peščice zanesenjakov, ampak del vsakdana in tudi izbira za trajnostno mobilnost.

Svoje so dodali tudi domači tekmovalci in tekmovalke. In bolje se skoraj ne bi moglo končati: Primož Roglič je z evropskim zlatom postavil piko na i. Občinstvo je dobilo medaljo, zaradi katere je še lažje verjeti, da je bilo prvenstvo res naše. Uspeh pa ni samo v medalji. Takšni dogodki imajo tudi dolgoročne učinke. Otrok, ki je ob cesti gledal kolesarje, si je morda rekel: nekoč bom tudi jaz. Morda bo že jutri prosil za kolo, čez nekaj let pa začel trenirati.

Vrhunski šport vleče. Kaže, kam je mogoče priti, čeprav je pot dolga in težka, vse bolj tudi gladiatorstvo. Telo se potiska do skrajnih meja, odrekanja so ogromna, meja med vrhunskim naporom in nezdravim odnosom do telesa pa je lahko nevarno tanka. Ne glede na vse pa so vrhunski športniki zgled, ki povleče v gibanje druge. V Sloveniji je v času izjemnih kolesarskih uspehov to posebno očitno.

Evropsko prvenstvo se je končalo, zastave so pospravili, ceste so spet odprte. Ostal pa je občutek, da je kolesarstvo zares del slovenske zgodbe.