Naj bo dragoceno, a ne drago

Kranj – Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije tako kot vsem uradnim osebam tudi učiteljem in vzgojiteljem v javnih zavodih prepoveduje sprejemanje daril ali drugih koristi, ki so povezani z opravljanjem javne službe, opozarjajo pri Komisiji za preprečevanje korupcije. »Izjema pri tem so priložnostna darila manjše vrednosti in med take priložnosti sodi tudi tradicionalno obdarovanje učiteljev, vzgojiteljev oziroma profesorjev ob koncu šolskega leta,« so pojasnili pri komisiji in opozorili, da lahko učitelji in vzgojitelji kot javni uslužbenci sprejmejo darilo do vrednosti sto evrov, pri čemer morajo darila, katerih vrednost presega petdeset evrov, vpisati v seznam daril, ki ga vodi posamezna organizacija. Kot darila pa v nobenem primeru ne smejo sprejeti denarja, vrednostnih papirjev, darilnih bonov in dragih kovin. »Zakonske omejitve glede sprejemanja daril so namenjene zmanjševanju nastanka možnosti za neutemeljene očitke in nezaupanje v poštenost uradnih oseb – javnih uslužbencev in funkcionarjev pri izvajanju javne službe.«

Največ štejejo majhne pozornosti

Ravnateljica Osnovne šole Simona Jenka Kranj Ingrid Klemenčič opaža, da se starši vse bolj zavedajo omejitev pri sprejemanju daril, ki veljajo za učitelje, o tem jih obvestijo tudi z dopisom ob začetku šolskega leta. Zato v zadnjem času ni veliko primerov, da bi morali darilo prijaviti ali celo zavrniti. Osebno tako še ni imela take izkušnje, so se pa njene sodelavke že znašle v precej neprijetnem položaju, saj ni preprosto zavrniti nečesa, kar je mišljeno kot lepa in prijazna gesta. »Eni od kolegic so recimo podarili vrednostni bon, ki ga je morala zavrniti, druga je morala to storiti z zlatim nakitom večje vrednosti.« V zadnjih letih, opaža, ob koncu leta učenci najpogosteje poklanjajo cvetje in kakšno sladko pozornost, zelo priljubljena so tudi manjša darila, kot recimo steklenice za vodo, z natisnjenim osebnim sporočilom za učitelja. Ob tem učenci tudi kaj zapišejo ali narišejo za spomin. »Te majhne pozornosti so največ vredne, saj tako otroci izkažejo hvaležnost in je to res dober občutek.« Tudi v tem primeru velja »več je manj,« je poudarila. Sama se je recimo zelo razveselila knjižice Ivana Minattija, v katero so se podpisali vsi učenci, še posebno pa ovitka za blok, ki ga je v obliki krpanke sešila babica enega od učencev in ga uporablja še danes.

Svoje mnenje o obdarovanju sta izrazili tudi učiteljici iz Osnovne šole Staneta Žagarja Kranj. Kot opaža prva, vse pogosteje ob koncu šolskega leta prejmejo skupinsko darilo celotnega razreda, običajno so to potiskana skodelica, kava, bombonjera, šopek rož, risbice ... Tudi njena učiteljska kolegica je poudarila, da prejema predvsem manjša priložnostna darila, ki ne presegajo vrednosti desetih ali dvajsetih evrov. »Največkrat pa je darilo v obliki risbic in posvetil učencev, ki ti polepšajo dan in ti dajo motivacijo za prihodnje leto.« Kot je še dodala, jih sicer ob koncu leta najbolj razveselijo uspešni, srečni in empatični učenci, ki povedo, da jim je bilo v šoli všeč in da so se naučili veliko novega, in seveda zadovoljni starši.

Darilo naj bo stvar učencev

Učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Stranje Mojca Volkar Trobevšek, letošnja učiteljica leta, pa opaža, da gre obdarovanje učiteljev in vzgojiteljev, pa tudi trenerjev iz leta v leto bolj v smer materializma. »Vse več je nekih darilnih bonov in nakita, kar se mi zdi povsem nepotrebno. Lično izdelana zahvala izpod rok učencev je povsem dovolj.« Sama sicer še ni prejela pretirano dragega darila. »Najbolj grenko-sladek okus je imelo 'darilo' devetošolcev, ko so mi s trakovi spretno okrasili avto, parkiran na soncu, niso pa pomislili, da lahko naredijo veliko škode.« Se pa zahvale ob koncu leta precej razlikujejo glede na »status« učitelja, ki ga ima pri učencih, je še pojasnila. »Če si razrednik, se vsako leto organizirajo in podarijo kakšno malenkost, vedno v območju sprejemljivega zneska. Predvsem se mi zdi zelo pomembno, da je organizacija darila za učitelja stvar učencev – in ne njihovih staršev. Ker otroci nimajo veliko denarja, se tudi glede zneska potem ni treba bati, da bo prevelik.« In čeprav se ob koncu devetega razreda pri razredniku učenci malce bolj potrudijo z darilom, se ji še ni zgodilo, da bi posamezno darilo preseglo petdeset evrov. »Tudi če bi seštela vrednost vseh daril skupaj, ne bi obogatela.« Priznala je, da neosebna darila, ki se generično razdajajo ob koncu šolskega leta, pri njej ne naletijo na pretirano navdušenje, raje ima osebna in iskrena darila, za katera so se morali učenci potruditi in o njih razmisliti. »Še bolje je, če so to storili skupaj – kot oddelek.« Zato je najbolj vesela pozornosti, ki nastanejo iz njihove ustvarjalnosti: pesem, risba, kakšen lep zapis ali šopek, nabran na bližnjem travniku ...