Literarni večer v Tržiču

Tržič – Podjetniški inkubator Tržič je v torek, 29. septembra, gostil literarni večer Besedarije. Sedem domačih avtorjev je predstavilo svoja literarna dela, dogodek pa je potekal v sodelovanju s Knjižnico dr. Toneta Pretnarja. V uvodnem nagovoru je podpredsednik Društva upokojencev Tržič Anton Rozman poudaril, da največje društvo v občini s 1150 člani zelo dobro pokriva tudi literarno področje. Ob tem je dodal, da je v današnjem času za lepo besedo vedno manj prostora, saj da kultura dialoga upada, družba pa postaja vse bolj neprijazna. Prav zato se mu zdi dragoceno, da Besedarije ohranjajo pristen in spoštljiv odnos do jezika. Večer je povezovala Tanja Ahačič, ki se je že ob začetku pošalila, da so upokojenci na zunaj lahko videti lepi in mladostni, njihovo notranjost pa razkrijejo šele rentgenske slike – če sploh pri zdravniku pridejo na vrsto. A šalo na stran, rdeča nit tokratnega srečanja je bilo namreč življenje, z vsemi svojimi vzponi in padci, kar se je odražalo v pesmih in zgodbah, resničnih ali nekoliko prirejenih.

Nataša Meglič je predstavila zgodbo o očetu, ki je kljub težki življenjski poti vztrajno premagoval ovire. Mojca Sedminek, prostovoljka pri karitas, je pisala o izkušnjah, ki jih prinaša pomoč ljudem v stiski. Jakob Praprotnik, ki je začel pisati že kot majhen fantič ob vstopu v šolo, je poslušalce popeljal v dogodivščine s čevlji. Jelka Snedic, strastna pohodnica, je zapisala misli o poteh, ki so po njenem mnenju zveste in pohodnika vedno počakajo. Zgodba Brede Miščevič je pritegnila pozornost s sporočilom, kako lahko življenje zaradi nepričakovanega dogodka čez noč obrne smer. Pisateljsko žilico je pokazala tudi naravoslovka Romana Turk, ki obiskuje šolo kreativnega pisanja, medtem ko je Tanja Ahačič za otroke zbrala zgodbe o Tonetu Pretnarju, po katerem tamkajšnja knjižnica nosi ime.

Zbrane člane društva je nagovoril tudi tržiški župan Peter Miklič. Med poslušanjem odlomkov je razmišljal o uporabi umetne inteligence, ki vse hitreje vstopa v naš svet, a kljub temu ne more nadomestiti daru pisanja, ki ga imajo upokojenci, je poudaril. Ta je po njegovih besedah zaklad, prežet s čustvi in empatijo. Sodelujoče je zato posebej pozval, naj lepo slovensko besedo prenašajo na svoje vnuke, saj je prav mlajša generacija tista, ki jo najbolj potrebuje.