Ledu niti ne prepoznamo več

Prve meritve Triglavskega ledenika so opravili raziskovalci inštituta, ki se danes imenuje Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. »Dve leti kasneje so začeli meritve izvajati še na Ledeniku pod Skuto. Od takrat oba ledenika merimo vsako leto. Leta 1946 je Triglavski ledenik meril 14,2 hektara, njegova povprečna debelina pa je za obdobje prvih meritev ocenjena na slabih štirideset metrov, največja debelina pa na danes težko predstavljivih skoraj petdeset metrov,« je ponazoril prof. dr. Matija Zorn, predstojnik Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.

Prve meritve so bile zelo preproste

 ... saj so uporabili merski trak in kompas. Kot nadaljuje prof. dr. Zorn, so se jim kasneje pridružile veliko natančnejše geodetske meritve. »Te so postale stalnica predvsem od srede 90. let. Že prej, od 70. let, je potekalo približno mesečno fotografiranje ledenika z dveh stalnih točk na Kredarici, še starejše pa je vsakoletno fotografiranje z Begunjskega vrha. Pred dobrimi desetimi leti smo vzpostavili tudi spletno kamero Triglavski ledenik (http://ktl.zrc-sazu.si/), ki vsakih deset minut posname sliko širšega območja ledenika, vidi pa se tudi vrh Triglava. Na zadnjih posnetkih, ki si jih mimogrede lahko ogledujete prosto dostopno, ledu niti ne prepoznamo več.«

Krčenje Triglavskega ledenika / Kartografija: Manca Volk Bahun, GIAM ZRC SAZU

Ledenik je nazoren dokaz podnebnih sprememb

Za potrebe meritev so uporabljali tudi različna letalska in helikopterska snemanja, v zadnjem obdobju tudi lasersko skeniranje površja, nepogrešljivi so postali brezpilotni letalniki. »V zadnjega četrt stoletja smo s pomočjo georadarja večkrat izmerili njegovo debelino. Spremljanje krčenja Triglavskega ledenika je pomembno, ker je ledenik vključen med kazalce okolja Agencije Republike Slovenije za okolje in predstavlja najbolj nazoren dokaz, da se nam dogajajo podnebne spremembe.«

Da se ledenik od srede prejšnjega stoletja hitro krči, so beležili že v prvih desetletjih meritev, a glavni »prelom« se je zgodil v začetku 80. let, je pojasnil prof. dr. Matija Zorn. »Če navedem nekaj številk. Sredi 19. stoletja ocenjujemo, da je bila njegova velikost še več kot 45 hektarov. Do prvih meritev leta 1946 se je velikost ledenika zmanjšala na dobrih 14 hektarov, sredi 80. let pa je bila velikost le še dobrih 6,5 hektara. Do srede 90. let se je velikost ledenika prepolovila, še desetletje kasneje, tj. že v novem tisočletju, pa je že padla pod en hektar. V zadnjih letih smo ga merili le še v desetinkah hektarja,« opozarja sogovornik in dodaja, da o ledenikih v Sloveniji ne moremo govoriti že več desetletij, saj sta oba naša ledenika, poleg Triglavskega tudi Ledenik pod Skuto, že zdavnaj izgubila ledeniške lastnosti, kot je na primer premikanje ledenika ali ledeniške razpoke. »Zato v stroki govorimo o ledeniških ostankih. Zakaj pa še vedno tudi govorimo v ledenikih, so zgodovinski razlogi, saj sta nekoč res bila prava ledenika.«

Letos zadnji dan s snežno odejo že 31. maj

Posledice izginjaje ledu in ne manj pomembno tudi spremembe, povezane s snegom v gorah, v prvi vrsti vodijo v hidrološke spremembe. Če pogledamo sneg, ta v naših gorah danes skopni veliko prej, kot je v preteklosti. »Naj navedem zgolj en podatek. Na Kredarici je bil letos zadnji dan s snežno odejo že 31. maj, medtem ko je bilo v obdobju 1991–2020 1. junija na Kredarici v povprečju še približno meter in pol snega.«

Prof. dr. Zorn je nanizal še nekaj podatkov. »Če so imeli zaradi taljenja snega naši gorski vodotoki v preteklosti visoke vodostaje tudi še poleti, danes, ko poleti snega v gorah praktično ni več, beležimo v vodotokih poleti najnižje vodostaje. Če so gorske reke v preteklosti zaradi svoje poletne vodnatosti lahko blažile poletne suše v nižinah, na primer z napajanjem podtalnice ali možnostjo namakanja, je tega danes vse manj. Spomnite se vodostajev naših gorskih rek in rek drugje v Alpah to poletje. Potem je tu še gospodarska škoda zaradi zmanjšanega delovanja hidroelektrarn. Tam, kjer še imajo ledenike, so topogledno trenutno še na boljšem, saj jim ti s taljenjem polnijo vodotoke, a s taljenjem je tudi tam ledenikov vse manj.«

Ledeniki pa ne izginjajo prvič

Glede izginjanja ledenikov ne moremo narediti prav dosti, saj podnebne napovedi pravijo, da se bo dviganje temperatur nadaljevalo. »Ne smemo pa na to gledati s preveč tragike, saj ledeniki ne izginjajo prvič. V času ledenih dob, to je v geološkem obdobju pleistocena med približno 2,5 milijona in 12.000 leti pred sedanjostjo, so ledeniki večkrat nastali in izginili. To se je zgodilo več desetkrat. Je pa res, da če to izginjaje opazujemo sami, se nas veliko bolj dotakne, kot če le poslušamo, kaj se je dogajalo pred deset- ali stotisoči let,« je še podelil prof. dr. Zorn.