Tretjine življenja

V prvi tretjini smo s starši. Najprej biološko in fizično. To je opaziti. Rastemo, se razvijamo in izobražujemo in se (nehote) pripravljamo na samostojno življenje. Starši nam omogočajo otroštvo, kot pač znajo in zmorejo. Nihče jih ni sistematično učil starševstva. Še v bližnji preteklosti so bili starši zadovoljni, da so svojim otrokom omogočili topel dom, hrano in predvsem izobrazbo. Pogosto so nam rekli: »Uči se, da ti bo lažje kot meni!« Odvisno od staršev so nam nekatera področja bolj, druga manj domača: nekje je bilo doma podjetništvo in otroci kar nekako znajo obračati številke, drugje je bilo samo delo in otroci pač znajo garati, nekje so imeli kulture v izobilju in otroci so se navadili na gledališča in koncertov, ponekod so bile knjige povsod po hiši in otroci kasneje radi posegajo po njih … Na koncu prve tretjine se začnemo zavedati, da smo s primarno družino precej bolj pogojeni, kot si upamo priznati. Zato se začnemo ukvarjati s seboj, z odnosom, ki smo ga imeli z očetom in z mamo, kako sta onadva med seboj komunicirala, lepi in težki trenutki, spomini in ne-spomini … Primarni odnosi so oblikovali vzdušja, ki živijo v nas in zahtevajo ponavljanje in ponavljanje že poznanega.

Drugo tretjino življenja namenimo lastnim otrokom. Veselje ob nosečnosti, rojstvo, prvi koraki in prve besede, šolski uspehi …, veliko nepričakovanega veselja prinese naraščaj. Toliko časa nam vzamejo, da včasih pozabimo na prvo tretjino, pozabimo nase, saj moramo poleg otrok usklajevati še službo, lasten zakon, svoj prosti čas, rešiti stanovanjski problem in še kaj bi se našlo. Čas hitro beži, že so tu najstniki in razburkano morje odraščanja naših otrok – kje so, kdaj pridejo, avtomobili, ali bodo izbrali sebi pravo smer študija, upanje, da bodo dobili želene življenjske sopotnike in da jim bo življenje dobro služilo. Če se nam, staršem, uspe najprej umiriti, je živeti z najstniki lahko prav zabavno.

V tretji tretjini življenja običajno ni več staršev, otroci so se osamosvojili. Imam čas zase in za najin zakon. Končno lahko dihava počasi in lahko čas razporedim tako, kot mi paše. To tretjino najbolj zaznamuje odhod v pokoj. Lahko se posvečam sebi, raziskujem sebe, se ukvarjam s hobiji, s katerimi se prej nisem zmogel. Časa je dovolj in le od mene je odvisno, kaj bom z njim naredil. Pravijo, da se tempo umiri, zajtrk je daljši, pogledi v naravo dobijo svojo globino, prihajajo spomini na primarno družino, precej pogosto se spomnim na starše v dobrem in slabem, nekaj razumemo, nekaj ne moremo razumeti. Opazujemo lastne otroke in se veselimo njihovih uspehov in trpimo ob njihovem trpljenju. Nehote se vsiljujejo misli o minljivosti in smrti, predvsem ob smrti staršev in vrstnikov. Delamo bilanco in na koncu tretje tretjine pride lastni račun. Več kot sem storil Dobrega sebi in drugim, boljše je.