Nebesa so naju spet združila

Eno čisto povprečno življenje, 2. del

Alenka nadaljuje: »Žal so pobožne želje zasenčile domače težave. Bivši mož je po treh letih dosegel, da sta otroka pri njem preživljala dva konca tedna na mesec. A vsakokrat, ko sta se vrnila, sta tarnala, da sta morala samo moliti. Sina je tudi pregovoril, da je postal ministrant. Naj povem, da nimam čisto nič proti, če bi šla z očetom k maši, a vsak večer moliti vse dele rožnega venca ... Otroka sta se očetu uprla. Potem sem bila vsega kriva jaz. Z bivšim sva se sprla in v jezi je priznal, da bi bilo prav, da gre sin za duhovnika, če že njemu ni uspelo. Spet sem ga vprašala, zakaj mu ni, pa se je zaprl vase. Ko je videl, da ne bo dosegel, kar je nameraval, se je obiskom otrok čez noč odpovedal. 'Če me ne ubogata, pri meni nimata kaj iskati,' nam je zabrusil. A v vsaki še tako slabi stvari se skriva nekaj dobrega. Za pomoč in nasvet sem prosila domačega duhovnika. Povedala sem mu, kaj sta otroka doživljala pri očetu. Veliko smo se pogovarjali, sinova sta se potem tudi pridružila skavtom. Mene pa je prosil, če lahko vodim ustvarjalne delavnice za veliko noč. Prišlo je veliko mladih in starih in naredili smo prečudovite pirhe, ustvarjali smo tudi druge praznične dekoracije. Bila sem srečna, da sem lahko nekomu pripadala. Otroka pa tudi.

Nakar so me povabili, naj se v tednu, ko so šli skavti na Krk na letovanje, pridružim romarjem, ki so v tem času pešačili po poti Camino okoli otoka, dolgi več kot 150 kilometrov. 'Grem, če ne boste ves čas samo molili,' sem jim rekla v šali. Še nikoli mi ni bilo tako lepo kot takrat.

Ko smo prišli do Malinske, smo se posedli na stole pri enem od lokalov tik ob obali. Zaradi sonca sem imela na glavi kapo, na nosu pa so mi tičala očala. Mislila sem, da me bo kap. Kar naenkrat sta se pri sosednji mizi ustavila starejša ženska in mlajši moški. Ona se je usedla tako, da mi je kazala hrbet, z njim pa sem si po dolgih letih zrla iz oči v oči. Videla sem, da me je takoj prepoznal. Ne vem, kaj je v tistem trenutku čutil on, meni se je zdelo, da ne bom mogla vstati, tako mehka kolena sem imela. Mirko se ni dosti postaral, le malo poredil se je.

Ko smo nadaljevali pot, sem, še zmeraj pretresena, malo zastala za skupino. Pa se mi je pridružila župnikova mama in me kar naravnost vprašala, kaj se mi je zgodilo. Odkrito sem ji povedala vse o svoji poroki, otrocih, Mirku, pa o tem, da ga še nisem pozabila.

Moja izpoved jo je ganila. Prijela me je za roko in mi rekla, da bodo nebesa poskrbela, da bo še vse dobro. Sama pri sebi sem se grenko nasmehnila. Kako rada bi imela njeno vero, pa sem vedela, da je ne bom imela nikoli.

Minilo je dobro leto, Krk sem že zdavnaj potisnila globoko med spomine. V poznojesenskem času sem imela spet veliko delavnic. Na ure aranžiranja cvetja je bilo prijavljenih precej ljudi. Doma sem vsak prosti trenutek trenirala, saj obiskovalcev delavnic nisem hotela pustiti na cedilu. Ena od njih je potekala v centru srednjih šol. Nisem vedela, da je tam zaposlen tudi Mirko.

Ko smo s tremi dijakinjami že pospravljale, se je pri vratih nenadoma pojavil Mirko. Ni rekel niti dober dan, le pomagati je začel. Nisem vedela, kaj naj naredim, tako mi je bilo nerodno. Potem sva ostala sama. Usedla sva se vsak na svojo klop in se začela pogovarjati kot dva stara znanca. Tega, kar se nama je dogajalo po tem, ko me je pustil, nisva niti omenila. Nenapovedano me je čez kakšen teden počakal pred službo. Nekoč mi je omenil, da namerava kupiti parcelo, ker želi iti na svoje. Nisem si ga upala vprašati, zakaj. Potem mi je kar sam povedal, da je šla njegova mama čez rob: zraven sorodnikov je ovohavala njegovo spodnje perilo in jim razlagala, da vonjave 'pričajo', kaj Mirko počne takrat, ko ga nima pod kontrolo. Videla sem, da mu je šlo na jok. S to izpovedjo je povedal več, kot če bi se mi na dolgo in široko opravičeval, ker me je takrat, ko je prišel od vojakov, pustil na cedilu. Vedno bolj sva se zbliževala, spoznal je tudi moja otroka. Takrat pa se je začelo.

Njegova mama je izvedela za naju. Začela je pisati pisma mojemu nadrejenemu, celo županu in svetnikom. Predstavljajte si, kako me je bilo sram, ko so ta pisma obravnavali na občinskem svetu! Pisala je tudi župniku, a je ta na srečo potem stopil do nje in sta se pogovorila. Žal je 'tableta' trajala le kratek čas. Medtem smo se vsi skupaj preselili v novo hišo.

Kakšno je bilo Mirkovo slovo od mame, ne vem. Nisem ga vprašala, on pa mi tudi ni povedal. Šele takrat, ko nam je s črno barvo popackala fasado, je Mirku prekipelo: prosil je eno od sester, da mamo začasno vzame k sebi. Branila se je, a ko so ji zagrozili, da bo šla v dom, je končno popustila. Je pa napisala več pisem tudi varuhinji človekovih pravic. Grozila je, da bo nadme poslala novinarke iz Tednika, pa tega potem ni naredila. Za rojstni dan in praznike pa še danes dobivam od nje 'voščila' z mrtvaško glavo. Dogaja se še marsikaj drugega, a ni pomembno. Še najbolj se mi smili Mirko. Njegova mama počne vse, da bi ga strla in spet dobila oblast nad njim. Zavedam se, da bo z leti morda še slabše. Ne pravijo zaman, da s starostjo raste tudi zloba. Nikoli pa ne bom razumela, da lahko mati v imenu ljubezni uniči svojemu otroku življenje. Koliko poguma je moral zbrati Mirko, da se mi je spet približal! Nekdo, ki ni obremenjen z odnosi in z lastno materjo, tega ne bo nikoli razumel. Če bi bila ona drugačna, bi imela danes odrasle vnuke, lahko bi se jim posvečala, lahko bi nas obiskovala. Hišo, ki jo je 'čuvala' za sina, so pred novim letom njene hčere in Mirko prodali. Včasih ko berem v srce segajoče zgodbe o starih ljudeh, ki so jih otroci pustili na cedilu, se spomnim na Mirkovo mamo. Ni mi lahko, ker vem, da ima vsak kovanec tudi drugo plat.«