Luna nagajiva (11. del)

Jezik zaljubljencev?

Nekateri so prepričani, da je slovenščina jezik zaljub­ljencev. Simpatična trditev? Tako naj bi bilo, ker imamo dvojino.

Tako Slovenci. Svet misli drugače. Za največje ljubimce imajo Francoze in Italijane. Slovenec pa s ponosom zakliče: »Toda mi imamo dvojino!«

Izposodimo si pojasnilo strička Googla:

Sleherniku se ob tem vsiljuje vprašanje, ali je to sploh kaj posebnega? Dvojino po­zna kar nekaj jezikov. Med modernimi jeziki ima dvojino arabščina. Antična grščina je prav tako poznala dvojino. Pred kratkim je dvojino uradno (ponovno) vpeljala islandščina.

V Evropi poleg slovenščine poznajo dvojino še lužiška srbščina (ki se govori v jugovzhodnem delu nekdanje Vzhodne Nemčije), bretonščina (severozahod Francije) in nekatera narečja litvanščine. Dvojino naj bi poznala tudi ukrajinščina, a le pri sklanjanju samostalnikov, ne pa tudi pri spreganju glagolov.

Pozorni smo lahko tudi na eno od »modernejših« posebnosti, ki jo lahko opazimo v slovenščini, to je v nazivu Slovenija, če ločeno preberemo samo poudarjene črke LOVE, kar naj bi nakazovalo na ljubezen …

Sicer pa v demokraciji vsak lahko misli (ne vem, kako je z govorjenjem) s svojo glavo.