Kako so naju ločili

Eno čisto povprečno življenje, 1. del

Pride obdobje, ko bi lahko teden za tednom pisala le o »zlobnih« taščah in o še bolj »zlobnih« snahah. Če bi negativno energijo, ki se pretaka med njimi, pretvorili v elektriko, bi se lahko vsi ogrevali brezplačno.

Alenkina zgodba je malo drugačna. Če ne drugega, je razvlečena na daljše časovno obdobje. Na videz je to zgodba o silni ljubezni. V resnici pa je bila vez med materjo in sinom močnejša od nje. Alenka je različne, a kljub temu pomembne dogodke iz svojega življenja poskušala strniti v zgodbo, ki bi bila vsaj malo smiselna.

»Z Mirkom sva se spoznala v dijaških letih. Bila sva vozača, tako kot številni vrstniki, ki so se v štirih letih obiskovanja srednje šole na avtobusu 'poparčkali'. Nekateri med njimi so se kasneje tudi poročili. Mirko je tisto leto, ko se nam je pridružil, izgubil edinega brata. Imel je sicer še tri sestre, a za njegovo mamo te niso bile pomembne. Vedno bolj se je navezovala na edinega sina, ki ji je ostal. Z njim je imela velike načrte. Z njeno pomočjo je v poklicnem življenju dosegel zelo veliko.

Od njega sem bila leto dni starejša. Že ko je prvič prisedel, mi je zaigralo srce. Od vrstnikov se je precej razlikoval: rad se je pogovarjal, ni uporabljal kletvic. Pred kakšno kontrolko je skupaj z menoj ponavljal snov. Vožnja do Ljubljane je hitro minila. Nekoč mi je za rojstni dan prinesel pikapolonico. Bila je ravno prav velika, da sem jo lahko nosila s seboj v peresnici. Spet drugič je pustil na sedežu kakšno drugo malenkost. Na primer barvni svinčnik, ki mu ga je iz Trsta prinesel svak, ki je vozil izletnike pri Kompasu. Med počitnicami sem se počutila strašno osamljeno. Moja mama bi se pogovarjala samo o delu, očeta, ki je bil zidar, pa tako in tako ni bilo nikoli doma.

Potem pa mi je nekoč poštar prinesel Mirkovo pismo. Sporočil mi je, da me pride v soboto obiskat. Kako sem bila srečna! Skupaj sva bila do večera. Izpovedal mi je ljubezen, jaz pa njemu. Tako srečna kot takrat nisem bila še nikoli. Edino, kar me je prosil, je bilo, da o svojih čustvih molčiva. Dejal je, da bi bili njegovi domači jezni, če bi se vezal s kakšnim dekletom pred koncem študija. Bila sem zaljubljena in naivna. Vse sem mu verjela.

Po maturi je šel k vojakom. Zvesto sem ga čakala. Pisma so romala sem in tja, nabralo se jih je že za celo goro. Poštar Milan se je pogosto norčeval, da si mesečno plačo zasluži že zaradi mene. Žal pa je glas o tem, da imam fanta pri vojakih v Nišu, razširil tudi po drugih vaseh. Novica je prišla na ušesa Mirkove mame. V nedeljo, takoj po deseti maši, je prihrumela k nam, vstopila v hišo brez pozdrava in se začeli dreti name. Kaj vse mi je rekla! Med drugim sem bila tudi prostitutka in 'kurba', ki zapeljuje njenega dragega Mirka. Ker le ni dala miru, jo je oče malo bolj grobo prijel in postavil pred vrata. Ne vem, ali je že kakšna tašča bolj sovražila svojo snaho, kot je ta ženska mene!

Ko se je Mirko vrnil od vojakov, ga ni bilo več na spregled. Mama ga ni izpustila izpred oči. Šele čez leta mi je povedal, da mu je grozila s samomorom, če me še enkrat pogleda. Samo predstavljate si lahko, kako me je prizadel s svojim obnašanjem. Kar umrla bi! Bila sem prepričana, da bi pravi moški ravnal drugače. Nekaj časa sem še iskala stike z njim s pomočjo pisem, potem pa sem odnehala. Bila sem prepričana, da bom za vse večne čase ostala samska. Po diplomi sem se zaposlila, naredila sem še šoferski izpit, še zmeraj pa sem živela doma. Moje življenje je bilo zelo osamljeno. Včasih so me prijateljice zvabile na kakšen ples, to pa je bilo tudi vse. A sem šla samo zato, ker sem upala, da bom srečala Mirka.

Stara sem bila že 28 let, ko sem se zaradi maminega sitnarjenja, da bom 'stara devica', končno poročila. V zakonu, kjer ni bilo prave ljubezni, vsaj z moje strani ne, sta se rodila dva otroka. Mož je bil zelo veren. Morda celo pretirano veren. Šele po poroki sem izvedela, da je po dveh letih študija na teološki fakulteti nehal študirati. Zakaj, mi ni nikoli povedal. Čeprav sem imela vse zakramente, k maši nisem hodila. Morda zaradi občutka, da so me nebesa pri Mirku pustila na cedilu. Ne vem. Po petih letih nenehnih prepirov zaradi malenkosti sem se z otrokoma preselila na svoje. Bila sem presrečna, ker mi ni bilo več treba z njim deliti postelje. Odpovedali so se mi tudi starši. Sramota, ki sem si jo z ločitvijo nakopala na glavo, je bila zanje preveliko breme.

Po spletu okoliščin se je v naši firmi zaposlila Mirkova sestrična Zala. Bila je zelo klepetava in vedoželjna. O njej so govorili, da o ljudeh ve tudi tisto, kar se ni zgodilo. Nekoč smo šli na sindikalni izlet na Plitviška jezera. Usedla se je zraven mene in vso pot tja in nazaj 'mlela' in 'mlela'. Med drugim mi je pripovedovala tudi o Mirku in njegovi mami. Bila sem presenečena, ko sem slišala, da je še zmeraj samski. Mama ga je imela popolnoma pod komando. 'Menda celo spita v isti postelji,' se je ponorčevala klepetulja. Zgodba o tem, kako je dve ženski, ki sta bili Mirku všeč, celo fizično napadla, mi ni bila zabavna, čeprav se je Zala na glas smejala in jo je povedala tudi drugim potnikom.

Na tistem izletu sem spoznala, kako je svet majhen. Nikoli nismo varni pred (ne)resničnimi govoricami, saj vsak od nas koga pozna. In če vsak k zgodbi doda le ščepec, se miš mimogrede spremeni v slona. Kljub strahu pred opravljanjem sem začela razmišljati, kako dobro bi bilo, če bi Mirka poiskala, se z njim srečala in pogovorila. Kaj pa, če je osamljen, kot sem jaz? Če me ni pozabil? Potem sem pomislila na Zalo … S težkim srcem sem se odpovedala sanjam, za katere se mi je zdelo, da so bile kot luč na koncu tunela …«

(Konec prihodnjič)