Karnijski zimski lepotec

Pic Chiadin (2302 m n. m.) – Poleti spokojen, praktično neopazen vrh, pozimi pa varen turnosmučarski cilj oz. cilj, ki se ga lahko lotimo tudi s krplji ali pa peš. Razgled iz oči v oči z najvišjim vrhom Karnijskih Alp.

Karnijske Alpe človeka zasvojijo. Lepe so. Drugačne. Predvsem pa bistveno manj obljudene. Nudijo gorniške užitke v vseh letnih časih. Da znamo izbrati varen zimski cilj, je potrebnega nekaj znanja, predvsem pa potrebujemo idejo cilja, kjer še nismo bili. Danes se bomo odpravili v neposredno bližino najvišjega v Karnijskih Alpah, Monte Cogliansa, 2780 m n. m. Z njim si bomo zrli iz oči v oči. Pojdimo na naš vrh, Pic Chiadin (Cjadin).

Zapeljemo se proti Trbižu v Italiji in nadaljujemo po regionalni cesti proti Tolmezzu. V Tolmezzu sledimo oznakam za kraj Villa Santina, kjer v krožišču sledimo smerokazu za Ovaro in Sappada. Cesti, ki se zmerno vzpenja, sledimo do kraja Forni Avoltri, kjer zavijemo desno proti vasema Collina in Collinetta. Cesta postaja vse bolj ozka. Peljemo skozi obe vasici in na koncu asfaltirane ceste je urejeno parkirišče ob koči Tolazzi. Iz Kranja do izhodišča je 179 km.

Kako bo potekal vzpon, je pozimi seveda odvisno od snežnih razmerah. Razmere na prvi dan leta 2020 so bile izjemne. Vzpon začnemo po cesti in sledimo oznakam za kočo Marinelli. Takoj nad kočo Tolazzi je razcep, kjer leva pot vodi do koče Lambertenghi-Romanin, mi pa sledimo cesti v desno. Če je veliko snega, predlagam, da ji sledimo vse do planine Casera Moraret, sicer pa lahko cesto zapustimo in se skozi gozd, ponekod strmeje, povzpnemo ponovno do ceste, po kateri dosežemo planino Moraret, 1682 m n. m. Pred seboj zagledamo zasneženo pobočje, po katerem nadaljujemo vzpon. Po vsej verjetnosti bomo videli sledi turnih smučarjev, ni pa nujno. Vzpon višje postane precej strm in svetujem uporabo derez in cepina, saj bi bil zdrs lahko precej neprijeten in nevaren. Ko premagamo strmi del, se pred nami odpre manjša dolinica in zagledamo sedlo, na katero moramo priti, sedlo, kjer je koča Marinelli. Po strmini se le-ta malce umiri, a vzpon na sedlo je spet bolj strm. Težavnost vzpona bo odvisna od snežnih razmer. Lahko gremo kar direktno navzgor, lahko pa tudi vijugamo, tako kot to delajo turni smučarji. Ko dosežemo sedlo Moraret, zagledamo kočo Marinelli, 2122 m n. m., in na drugi strani sedla vrhove nad prelazom Plöckenpass.

Od koče zagrizemo v strmino. Poleti je to travnat vzpon in tukaj bi bil razcep, kjer se levo odcepi zahtevna pot do koče Lambertenghi-Romanin, ena bi se nadaljevala tudi proti Monte Cogliansu. A vendar, zima je drugačna. Zagrizemo v strmino na Pic Chiadin. Strmina je precejšnja, a s pravim tempom in smerjo vzpona hitro dosežemo vrh. Razgled je fantastičen. Kot bi videli pol Evrope. Samo osrčje Karnijskih Alp; Monte Coglians, Keller Warte, Kellerspitzen, Creta di Collina, Creta Collinetta, oster greben pred nami je Monte Floriz, s katerega smo prej videli ostanke plazov, ki so zgrmeli v dolino. Pogled v daljavi se ustavi na Monte Serniu, Creti Grauzarii, vidita se Mangart, Jalovec itd. Razgled za bogove!

Z vrha sestopimo po poti vzpona. Razmere na novega leta dan so bile zelo različne. Cesta spodaj je bila ledena, vzpon nad planino Moraret je potekal po odlično predelanem snegu in zimska oprema je bila nujna. Strmine se nikar ne lotevajmo z malimi derezami oz. verigami. Strm vzpon proti koči Marinelli je bil ponekod trd, ponekod se je prediralo, saj je bila kloža. Sneg do vrha Pic Chiadina je bil trd in stabilen.

Skratka, če boste turo ponavljali, preverite snežne razmere in ne pozabite na opremo. Varnost je na prvem mestu.

Nadmorska višina: 2302 m
Višinska razlika: 952 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5