Odkrivanje lepot južne Španije

Najini zadnji dnevi v Andaluziji so bili prežeti s počitniškim vzdušjem – pozno vstajanje in bogato obložen zajtrk, ki sva ga zaključila s sprehodom po dolgi peščeni plaži Fuente del Gallo, kjer so skupine surferskih novincev lovile prve valove in so številni tekači pridno nabirali jutranje kilometre. Plažo na eni strani objemajo visoki klifi, ki se proti notranjosti nadaljujejo v počitniška naselja s čudovitimi vilami in hoteli, iz druge strani pa jo obliva topel oceanski tok, v katerem sva se z Nejcem namakala že v prvih dneh maja.

Cadiz – mesto z dušo

Ko je na pozno popoldne sonce počasi začelo izgubljati svojo moč, sva pospravila brisače ter se odpravila v Cadiz. Tipično špansko obmorsko mesto me je očaralo s svojimi strnjenimi ulicami, številnimi trgi (plazas) in vzdušjem, ki je prevevalo staro mestno četrt La Vina. Mize številnih kavarn in barov so zasedale manjše in večje družbe ob hladnem pivu in prigrizkih, otroci so po vročem dnevu končno našli senčna zatočišča za igro, turisti pa so se navduševali nad mogočno kadiško katedralo, mestno hišo na velikem belem trgu Plaza de San Juan de Dios ter barvito Plazo de las Flores. Cadiz je mesto z izredno bogato zgodovino, ki se kaže skozi baročno okrašena pročelja cerkva, lepo ohranjenim rimskim gledališčem v centru mesta, mogočno feničansko trdnjavo San Sebastián ter najstarejšo sosesko Barrio del Pópulo, ki daje mestu srednjeveški šarm. Mene pa je bolj kot zgodovina mesta navdušil park Jardines de Alameda Apodaca, kjer se lično urejeni nasadi živo barvnega cvetja prepletajo z orjaškimi kavčukovci in se ozke sprehajalne stezice povezujejo z širokim drevoredom večjega parka Genovés.

Slovo ob sončen zahodu

Pravijo, da je Cadiz najlepši ob sončnem zahodu. In tako sva se tudi midva pridružila uživačem na obalni promenadi Paseo Marítimo, ki obkroža staro mestno jedro in se nadaljuje ob robu novejšega in modernega predmestja, ter na plaži La Caleta dočakala najin zadnji sončni zahod. Kot že z vsako poprej obiskano destinacijo tudi z Andaluzijo še ni­sva rekla zadnje besede. Če bi imeli tedni neomejeno dni in bi čas tekel počasneje, bi se z veseljem zapeljala še do Seville, splezala na ikonično Gibraltarsko skalo, se fotografirala s prisrčnimi barberskimi makaki, poležavala na sipinah plaže Cuesta Maneli in se povzpela na 3479 metrov visok Mulhacén v gorovju Sierra Nevada. Do naslednjič!

(Konec)