Martin Krpan, iz Predoselj doma

Seveda vemo, da je ta postavni mož, kleni Slovenec, ki ga je kot zmagovalca v dvoboju s strašnim Brdavsom in s tem rešitelja Dunaja in krone osmislil pisatelj Fran Levstik, doma z Vrha pri Sveti Trojici. So pa to poletje Martina, cesarja, ministre in druge like iz priljubljene Levstikove pripovedke v ljudski igri Martin Krpan v režiji Iztoka Jožeta Basaja znova oživili v KUD Predoslje. Enaindvajsetčlanski igralski ansambel navdušuje občinstvo.

Levstikov Martin Krpan je v svoji dolgoletni literarni in uprizoritveni karieri doživel nemalo interpretacij in različnih izvedb, najbolj znanih knjižnih z ilustracijami Hinka Smrekarja in po drugi svetovni vojni Toneta Kralja, priljubljeno slovensko pripoved pa so uprizarjali tudi na mnogih gledaliških odrih, tako profesionalnih kot ljubiteljskih. Tokrat so Martina Krpana na svoje, zadnjih 17 let priljubljeno prizorišče na prostem na tamkajšnjem župnijskem posestvu povabili v KUD Predoslje.

Pogum po Krpanu

Po tem, ko so v zadnji polni sezoni pred epidemijo z velikim uspehom uprizarjali Jurčičevega Desetega brata in po gledališki različici posneli še film, so se v KUD Predoslje tokrat odločili za uprizoritev še enega znanega literarnega dela, Levstikovega Martina Krpana. Režijske niti je znova povezoval hišni režiser Iztok Jože Basaj.

Za osnovo je vzel odrsko adaptacijo Frana Govekarja iz leta 1905, ki jo je za predoseljsko izvedbo še dodatno priredil. »Črtal sem celotno dejanje, ki vključuje dogajanje v turškem taboru, saj bi zato potreboval dodatnih 20 igralcev. Govekarjevo besedilo zahteva okrog 45 igralcev, kar je dvakrat toliko, kot jih lahko zberemo v Predosljah,« pojasni Iztok Jože Basaj; da je zato tudi manj biričev, tihotapcev, ni spremljajoče vojaške posadke. Dodaja, da je nekaj prizorov dodal direktno iz Levstikovega besedila, med drugim tudi tistega s sekanjem lipe. Seveda z dovolj zgovorno improvizacijo, saj zato v Predosljah kakopak ne padajo drevesa.

Uprizoritev ima štiri osrednje prizore, ki nas popeljejo skozi celotno zgodbo. Saj jo poznamo. Na cesarskem dvoru na Dunaju so v škripcih zaradi Turkov in strašnega nepremagljivega Brdavsa, zato se na predlog nekoč z dvora odslovljenega Vladimirja obrnejo ne nekega hrusta iz daljne Kranjske, ki je pred časom meni nič, tebi nič svojega konja – majhno, a še kako zmogljivo kobilico, ki je nikomur ne da – z lastnimi rokami premikal pred cesarjem. Martin Krpan po imenu, sicer tudi biričem znan tihotapec angleške soli (smodnika), se odpravi v cesarsko mesto in brez velikih težav opravi z Brdavsom in tako na neki način reši cesarstvo, a glavne ponujene nagrade, razen nekaj priboljškov, ne vzame, si pa zato zagotovi ugodnosti pri svojem tihotapskem delu.

»Martin Krpan predstavlja slovenski mit junaka, ki uteleša domoljubje, pogum, moč, zvestobo, pravičnost in še kaj. V širšem kontekstu pa simbolizira moč naroda, solidarnost med ljudmi ter prizadevanje za dobro in svobodo vseh,« je v gledališki list zapisal režiser, ki je uprizoritev želel – in to mu je tudi uspelo – zasnovati bolj lahkotno in s pomlajeno ekipo najti povezave z današnjim časom.

Odličen izbor nosilcev vlog

Basaj je sestavil izjemno pisano igralsko ekipo. V predstavo je povabil kar 21 ljubiteljev odrske besede različnih generacij, tako »starih mačkov« z dolgoletnimi izkušnjami, kot mladino, željno gledališkega dokazovanja, med katerimi so nekateri gledališki kostum oblekli prvič. Eden takih je tudi Mitja Šavs, ki se je izkazal v osrednji vlogi Martina Krpana. Priznam; ko sem prihajal na uprizoritev, sem razmišljal, le kdo se bo predstavil v vlogi Krpana, saj liku pristoji podoba mladeniča, ki naj bi bil tudi postaven. »Mitja prihaja iz igralske družine, v mnogih naših predstavah je igrala njegova mama Simona, v Desetem bratu sestra Manca, vsi v družini so dobri pevci. Priznam, morda sem nekoliko tvegal z njim, a se je izkazalo, da sem ravnal pravilno,« pove Iztok Jože Basaj.

Odličen izbor nosilcev posameznih vlog je zagotovo ena od odlik predstave. V posameznih igralskih ekipah gre bržkone tudi za s strani režiserja načrtovan preplet izkušenj in mladosti. Tako sta cesar in cesarica izkušena Frenk Kranjec in Jana Ovsenik, princesa in princ pa Nika in David Logar, ministrski zbor je cvet izkušenih gledaliških mož, kot so Milan Bajželj, Franci Kozelj in Herman Mubi, dopolnjuje pa jih mladi obrambni minister Damjan Dolžan. Odličen je v ključnih trenutkih dvorni svetovalec Vladimir (igra ga Matic Škrjanc).

Prav tako je mešana ekipa iz dežele Kranjske, ob že omenjenem Krpanu izstopa njegova odrska mati Meta, tu pa je še Martinova izbranka Nežika, ki jo igra Neža Kveder. Podeželski cvet dopolnjujeta Ožbej Balantič (Ruvač) in Damjan Avguštin (Interfat, tudi Mehmed), celotni ekipi pečat, vsak na svoj način, dodajajo še: Matic Korenjak, Milan Perne, Milenko Kljajić, Klara Bizjak, Slavica Krivec Kljajić in Jože Zelnik.

»Glede na to, da je v času korone gledališka dejavnost nekoliko zastala, smo imeli kar precej dela z oblikovanjem igralske ekipe. Želel sem vključiti mlado generacijo, pogledali smo tudi v širše okolje okrog Predoselj. Prav ponosen sem, da mi je uspelo zbrati ekipo 21 ljudi,« je poudaril režiser in dodal, da to velja tudi za vse druge sodelujoče v ustvarjalni ekipi predstave, tako tehnične ekipe kot oblikovalcev scene, kostumov, maske ... Predstavo so pripravljali kake tri mesece in delo je bilo glede na velikost ekipe in zasebne obveznosti, ki jih ima vsak izmed sodelujočih, zares zahtevno. »V zadnjem mesecu pa so našega Krpana prav vsi vzeli za prednostno nalogo, kar zelo cenim in je tudi dober obet za naše gledališče v prihodnosti,« je prepričan Iztok Jože Basaj.