Ukrajinci znajo stopiti skupaj

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 6. marec 2022 / 11:29  

»Nisem hotel, da bi otroci poznali občutek, ko padajo bombe in tečeš v zaklonišče,« pravi Anže Jereb, ki je z družino iz Kijeva pobegnil v Slovenijo.

Kranj – »Še pred nekaj dnevi je bilo življenje v Kijevu povsem vsakdanje,« pripoveduje Anže Jereb, medtem ko mi na mobilnem telefonu kaže družinske fotografije zadnjih dni v prestolnici Ukrajine.

»Še v sredo zvečer nisem verjel, da bi se kaj takega lahko zgodilo. V četrtek zjutraj pa me zbudi žena, da padajo bombe. Slišim eksplozije, tuljenje siren, ob pokih so se stresle šipe … V nekaj minutah smo se oblekli in stekli v zaklonišče,« razlaga Kranjčan, ki je dvajset let svojega življenja preživel v Kijevu, kjer sta si z ženo, ki je Ukrajinka, tudi ustvarila družino.

Potem ko so dan večinoma preživeli v zaklonišču, so se pozno popoldan, ko se je promet vendarle nekoliko sprostil, odpravili proti madžarski meji. »Vzeli smo najnujnejše stvari, obleke, dokumente, zdravila, računalnike, nekaj gotovine, in se odpeljali,« pravi sogovornik, ki ob tem pojasnjuje, da je bilo najteže čakati na priložnost, ko bodo zapustili mesto. »Takoj ko smo se usedli v avto in se odpeljali, mi je bilo lažje. Adrenalin, ko rešuješ družino, je bil prevelik, da bi občutil strah,« pravi in doda: »Nisem želel, da bi otroci poznali občutek, ko pokajo bombe in tečeš v zaklonišče.«

Za devetsto kilometrov dolgo pot do madžarske meje so porabili 33 ur. Zgolj do Žitomirja, ki je od Kijeva oddaljen vsega dobrih sto kilometrov, so potrebovali devet ur, na poti pa so lahko videli obstreljevanje hostomelskega letališča, ki je bilo oddaljeno le nekaj kilometrov od kolone vozil, v kateri so se peljali. Takoj po prihodu na Madžarsko so poiskali prenočišče, prespali in naslednji dan prispeli v Kranj.

V dneh, odkar so doma, ostaja v stiku sorodniki, prijatelji in sosedi. Kot pravi, pa bo izkoristil prvo priložnost, da odide v Romunijo ali Moldavijo, ko se bo tja uspelo zateči ženini mami, ki je trenutno ujeta v Nikolajevu, medtem ko je tast z družino v Čornomorsku blizu Odese. Vsem, ki jih pozna ali se nanj obrnejo pa pomoč, skuša pomagati z informacijami in vsem drugim, kar bi jim utegnilo olajšati pot iz Ukrajine. Prav v tem času pa organizira tudi prevoz beguncev, ki jih bodo z ukrajinsko-madžarske meje pripeljali v Slovenijo.

Anže Jereb si je kariero ustvaril v oglaševanju, delal pa je tudi v medijih, krajši čas je pisal tudi za Gorenjski glas. Z izkušnjami, ki si jih je nabral, zdaj pomaga tudi novinarjem pri iskanju kontaktov v Ukrajini, hkrati pa skuša predstaviti človeško plat vojne. »Nikoli si nisem predstavljal, da se lahko ponovi zgodovina izpred 75 in več let. Takrat je vojno zakuhal neki norec, ki si je predstavljal, da nekateri ljudje niso vredni biti človek, danes se je nekdo drug odločil, da Ukrajina ne sme obstajati.«

V težkih trenutkih pa so Ukrajinci znova pokazali, da znajo stopiti skupaj. »Morala med ljudmi je na zelo visokem nivoju. Vsi so se pripravljeni boriti, moški, ki so delali v drugih državah, se sedaj vračajo v Ukrajino, ker želijo pomagati svojemu narodu. Res je lepo biti v krogu teh ljudi, s to energijo in motivacijo, ki jo premorejo,« pravi sogovornik, ki je spregovoril tudi o predsedniku Zelenskem, ki je postal glas Ukrajincev. »Nismo pričakovali, da se bo tako močno postavil za narod. Podpiramo ga 150-odstotno, Ukrajince je še bolj povezal med seboj,« zaključi Anže Jereb, ki upa, da se razmere čim prej uredijo. »Takoj ko se bo končalo, bomo šli nazaj; če bo le možno.«