Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. avgust 2021 / 23:57  

Marijo Pesjak iz Krope je na poti domov posilil sluga varnostne straže.

Marija je beračico Rakovco, s katero sta prej hodili skupaj, dohitela čez kake četrt ure, ko je sedela pod nekim drevesom. Potarnala ji je nad nesrečnim srečanjem in da se ji slabo godi na tem svetu. Drugega ni povedala Rakovci nič, samo prosila jo je, da nikomur ne pove, kar je videla. Tudi doma ni nikomur pravila o tem, ker jo je bilo sram. Dan zatem je šla k bratu na Ovsiše, in ko se je naslednji dan vrnila domov, je oče že vse vedel, ker je Rakovca o tem povedala svoji hčeri in ta dalje. Dan zatem je želela Marija mačehi pokazati od skrunjenja krvavo srajco, vendar je ta ni hotela pogledati.

Marija je nadalje izpovedala, da ji skrunitelj ni grozil in da je ni tepel s kakim orožjem, da je le stalno ponavljal, da ji ne bo nič naredil. Marija je dejala, da tega še z nobenim moškim ni počela in da je bila še nedolžna. Vendar je na ponovno spraševanje priznala, da je enkrat prej že občevala z nekim Primožem iz Krope. Na ponovno opominjanje, da mora povedati resnico, če se res ni mogla braniti, je dejala: »Ko me je vrgel po tleh in se vlegel name, se nisem mogla več upirati, kaj pa naj bi še storila?« Dodala je še, da ga je opominjala, da je varnostni sluga in da ne more kar tako okoli pohajati in napadati ljudi na cesti. Na te besede naj bi ji ukazal, naj bo tiho, da ima puško napolnjeno, ona pa njemu nazaj, da je nič ne briga, četudi je napolnjena.

Zdravniški pregled je pokazal, da je imela Marija deviško kožico na dveh mestih pretrgano, otečeno in še ne povsem zaceljeno, da je bila strgana pred osmimi, desetimi dnevi. Ni pa se dalo ugotoviti, do kakšne nasilnosti in odpora bi pri tem lahko prihajalo. Zdravnik tudi ni ugotovil, da bi njeno dobro počutje zaradi tega kaj trpelo. Kakšne posledice bi še lahko bile (nosečnost) pa se takrat še ni dalo reči.

Apolonija Posavec, po domače Rakovca, je na zaslišanju izjavila, da ji je Marija povedala celo »štorijo, kako je bila na silo vzeta«. Da naj bi sluga, ki je sprva nadaljeval pot, prišel nazaj in rekel, da če ne bo dala njegovemu kolegu, da jo bo še on zlorabil, zato se je pred grožnjo še večjega nasilja vdala.

Za Marijo je dejala, da velja za nekoliko lahkomiselno, da naj bi jo ponoči pogosto obiskovali in da se po Kropi širi govorica, da je prijavila slugo varnostne straže zato, da bi dobila odškodnino. Zanikala je, da naj bi Marija zganjala vik in krik, klicala na pomoč; če bi to počela, bi jo zagotovo slišala in ji prišla na pomoč. Ko jo je dohitela, ni jokala ali kazala kakšne posebne žalosti, zato ji je poočitala: »Mica! Ti nisi prav nič žalostna, če bi se meni primerilo kaj takega, bi me bilo od žalosti konec!«

Na vprašanje, ali je Marija imela namen vložiti tožbo zaradi prestanega nasilja, je Rakovca odvrnila, da sta se že na poti menili, da ne bi bilo dobro, če bi gosposka izvedela, kako se varnostni služabniki na cestah znašajo nad ljudmi. Rakovca je bila tudi prepričana, da Mica ne bi tožila ali o tem povedala staršem, če se za to ne bi izvedelo iz vsesplošnih govoric in je prisililo v tožbo.