Jože Cvetek, novi častni občan občine Bohinj

Kako reči drugače kot čudež

Prihodnji četrtek bo ob občinskem prazniku, ki ga v Bohinju praznujejo na dan, ko so se štirje srčni možje prvič povzpeli na Triglav, Jože Cvetek postal častni občan Bohinja. Bil je pobudnik in eden od glavnih akterjev ustanovitve samostojne Občine Bohinj, motor turističnega razvoja občine, sedem mandatov član občinskega sveta.

Ko se zdaj, ko je upokojen, ozira na prehojeno pot, pravi, da se sam sebi ne zdi neki pomemben človek. »Samo v situacijah, v katerih sem se znašel, sem vedno skušal narediti tako, kot sem bil iskreno prepričan, da je prav.«

Rodil se je kmalu po koncu druge svetovne vojne, v kmečki družini pr' Ukcu pod Studorom. Gimnazijo je obiskoval na Jesenicah, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa diplomiral iz geografije in zgodovine. Vrsto let je na domači osnovni šoli v Bohinjski Bistrici poučeval geografijo – še danes pravi, da je bil to poklic, ki ga je od vseh najraje opravljal – in nato šolo vodil kot ravnatelj.

Ko se je v osemdesetih v Sloveniji začelo močno demokratično gibanje, se mu je aktivno pridružil. V Bohinju je pomagal ustanoviti stranko Slovenski krščanski demokrati – SKD. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v tedanji Izvršni svet Občine Radovljica. Takoj je začel pripravljati vse potrebno za ustanovitev samostojne Občine Bohinj, v kateri je bil že po prvih lokalnih volitvah imenovan za predsednika, nato pa na vseh naslednjih za člana občinskega sveta. Vse do zadnjih lokalnih volitev leta 2018, na katerih pa ni več kandidiral na začetku liste.

V času svojega delovanja v občinskem svetu je bil aktiven in se zavzemal za dobrobit občanov Bohinja in za Bohinj, lahko preberemo v uradni utemeljitvi podelitve naziva častni občan, sam pa skromno pravi, da je te časti seveda zelo vesel, da pa je prepričan, da je v Bohinju še precej ljudi, ki si naziv zaslužijo vsaj toliko kot on, če ne še bolj.

Zdaj kot aktiven upokojenec živi v domačem Ukancu, kjer si je dom postavil v začetku sedemdesetih. In če mu je v pestrih časih, ko je bil družbeno aktiven, včasih zmanjkalo časa za družino, zdaj toliko bolj uživa s šestimi vnuki, otroki svojih dveh sinov.

Politika ga še vedno zanima, zadovoljen je s trenutno vlado, želi pa si bolj dostojanstveno opozicijo, pravi. Optimističen je tudi glede mladih, za katere verjame, da bodo našo mlado državo dobro peljali naprej.

Od kod ste vsa ta leta jemali energijo za aktivnosti na tako številnih področjih?

Saj veste, da sem veren človek. Sem kristjan, katoličan. Zato verjamem, da gre življenje po načelu, da se, če dobro misliš in dobro hočeš, tisto, kar želiš, tudi uresniči. Vedno sem mislil na to, da bi kaj dobrega naredil za Bohinj, na različnih področjih. Najprej pri prehodu lastninjenja: videl sem, kako so se organizirali v Avstriji, kjer so ponekod na primer vsi, ki so delali v turizmu, tudi lastniki manjših hotelov, ustanovili svojo zadrugo. Vedel sem, kako bo pri nas potekala privatizacija, zato sem želel, da bi se podobno kot v avstrijskem Bad Kleinkirchheimu organizirali tudi v Bohinju. Pridobil sem že 120 ljudi iz vseh bohinjskih vasi, ki so se strinjali s tem, da bi svoje certifikate vložili v turistično zadrugo in skupaj z drugimi Bohinjci ter z zaposlenimi v podjetjih Alpinum in Zlatorog prevzeli hotele. Še danes sem prepričan, da bi bil turistični razvoj Bohinja precej drugačen, kot je nato dejansko bil po osamosvojitvi.

Zakaj se vaša ideja ni uresničila?

Prišlo je do spremembe politike in interesa za to ni bilo več. Do zakona, ki se je imenoval Zakon o lastninjenju v TNP, je sicer prišlo, ampak v njem ni bilo več predlaganih odločb, po katerih bi imeli občani, ki živijo na območju parka, prednostno pravico nakupa delnic. V Bohinj je prišel gospod Pačnik in kupil vse hotele; kaj se je zgodilo z njimi, pa vemo.

Kako pa spremljate trenutno dogajanje, aktivne obnove hotelov v Bohinju?

Vesel sem, da je nekdo pripravljen vložiti denar v propadajoče bohinjske hotele. Če prav vem, je gospod Merlak počitnikoval nedaleč od tod, samo čez Savico, in videl je, kako lepo je pri nas. In čeprav zdaj živi kdo ve na katerem otoku, mu je ostal spomin na tale naš Bohinj. Slišim, da je v njegovem obnovljenem hotelu v Ribčevem Lazu, nekdanjem Hotelu Kompas, zaposlenih veliko domačinov. To je zagotovo prava odločitev, kajti ljudje dajo hiši pravi utrip, zaradi njih gost ve, da je prišel v Bohinj.

Letos praznujemo 30. obletnico osamosvojitve Slovenije. Kako danes gledate na tisto prelomno obdobje?

Meni se zdi, da je to Božji in Marijin čudež. Da Demos zmaga, da Lojze Peterle postane predsednik nove države Republike Slovenije, da ob podpori kolegov, prav tako kot on in jaz krščanskih demokratov, Helmuta Kohla v Nemčiji, Aloisa Mocka v Avstriji, Margaret Thatcher v Veliki Britaniji doseže, da Slovenijo kot samostojno državo prizna ves svet – in prvi med državami sam Vatikan … Kako naj temu rečem drugače kot čudež? Ob tem, da imamo Slovenci, ki nas je samo dva milijona, svojo samostojno državo, lahko rečem samo: Bogu hvala.

Niste bili nikoli v dilemi, ali je to, za kar se zavzemate, zares prava stvar?

Oh, pogosto sem bil zelo v stiski. Spomnim se, kako sem se takrat, ko je šlo za bohinjske hotele, peljal v Ljubljano na soočenje na televiziji. Ko sem povedal, kar sem misli – da gre za divje lastninjenje – so me napadali, kaj da se grem, ker sem hotel, da se tu ustvari nekaj, kar bo imelo korenine v Bohinju. Težko je bilo, seveda, ampak sam pri sebi sem rekel: ljubi Bog, ti veš, kako je prav. S tem sem se po eni strani razbremenil teže odločitve in po drugi strani dobil moč, da sem iskreno povedal tisto, za kar sem bil prepričan, da je prav.

Kako da ste že takrat vedeli, da mora Bohinj ohraniti lastno identiteto?

Enostavno. Vedel sem, da neki pokrajini dajejo značilnost predvsem ljudje, ne objekti. Turizem, ki bo šel v smeri manjših hotelov in družinskih penzionov, bo omogočal, da ostanemo gospodarji in lastniki, ki bodo gosta sprejeli ponosni, da so tu doma. Gost pa bo zadovoljen, ko bo videl, da je prišel k domačinu. Zato sem tudi nasprotoval načrtovani gradnji hotela s petsto posteljami v Stari Fužini pred leti. Verjamem, da je prav, da razvoj turizma temelji na manjših objektih, ki so jih zmožni zgraditi domačini. Da bi to dokazal, sem enega naredil kar sam. Zaslužka ni veliko, a ostajamo tukaj, v sožitju z domačini in gosti.

Ena zadnjih vaših skupnih zgodb je bila tudi reševanje bohinjske sirarne …

Tri leta je bila zaprta, ko so se na javni razpis za prodajo premoženja podjetja v stečaju javili interesenti, za katere smo izvedeli, da želijo stavbo podreti in na njenem mestu zgraditi večji apartmajski objekt za prodajo stanovanj turistom. Takoj sem vedel, da to pomeni konec proizvodnje tradicionalnih velikih hlebov sira v Bohinju. Sem šel kar v akcijo, navezal stike s stečajnim upraviteljem, med sorodniki zbral dovolj denarja, da smo se z banko lahko dogovorili za posojilo, in smo kupili sirarno … Ko smo začeli, me je najbolj skrbelo, kaj bodo rekli domačini. A se je na odprtju zbralo veliko ljudi, ki so nam izrazili podporo. Danes je v sirarni, ki jo vodi moj sin Primož, enajst zaposlenih, kmetje so ohranili živino, polja so obdelana, bohinjski sir pa prodajamo po vsej Sloveniji.

Od kod ideja, da gre Bohinj na svoje, in kaj je bil razlog, da ste si to želeli in izpeljali?

Bom povedal po pravici: v nekdanji veliki občini Radovljica smo delali dobro, a ko so se oblikovale nove občine, smo se vsi strinjali, da se radovljiška razdeli na Radovljico, Bled in Bohinj. Tudi kot geograf in zgodovinar lahko rečem, da v Sloveniji skoraj ni bolj naravno zaokrožene občine, kot je Bohinj. Smo idealen primer evropske občine!

Ne morete si predstavljati mojega presenečenja in žalosti, ko je bila nato v Bohinju na posvetovalnem referendumu ideja o samostojni občini zavrnjena! K sreči je o občinah odločal državni zbor. Sestavil sem dopis z argumenti za samostojno občino, poklical tedanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki se je, tudi kot geograf, strinjal z mano, da je Bohinj šolski primer območja, ki bi moralo biti samostojna občina. Vprašal me je le, kako naj se imenuje – Bohinjska Bistrica? Ne, sem rekel, imenuje naj se Občina Bohinj s sedežem v Bohinjski Bistrici. Stranka slovenskih krščanskih demokratov je v parlament vložila predlog, državni zbor pa ga je potrdil.

Kako to, da ste se na zadnjih volitvah odločili, da ne kandidirate več?

Enostavno sem začutil, da je dovolj in da moram delo prepustiti mladim. Tudi zdravja sem bil vedno šibkejšega. Ko sem bil star sedem let, smo imeli ob moji postelji že prižgane sveče, doma so se pripravljali na mojo smrt. In poglejte, kar naenkrat sem kot po čudežu star skoraj 75 let pa še zmeraj živ … In kaj vse se je zgodilo vmes! Ne bi si mogel zamisliti lepšega življenja, pa čeprav je bilo v njem tudi veliko hudega. Najbolj takrat, ko nam je umrla devet let in pol stara hčerka Barbara. A tudi v tistem težkem obdobju me je pokonci držala vera, zavedanje, da je nekje Bog, na katerega se lahko nasloniš. Hči je zdaj angelček, ki v nebesih pazi na nas, mi pa na tem svetu molimo zanjo.

Oddajte svoj komentar

Kranj -10°

jasno
vlažnost: 94 %
veter: V, hitrost: 0 km/h

-13/-3

sobota

-20/0

nedelja

-15/5

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PRIREDITVE / Dovje, 20. januar 2024

Čaj za dva

PRIREDITVE / Reteče, 20. januar 2024

Ponovoletni koncert

PRIREDITVE / Breznica, 20. januar 2024

Hodnik in otroška predstava O začaranem žabcu

GLEDALIŠČE / Visoko, 20. januar 2024

Norčije v spalnicah

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 03:52, 20. januar

Lepo. Kdaj bodo zgradili najemniška stanovanja za mlade v Radovljici? Gradijo se samo stanovanja za elito. Koliko neprofitnih stanovanj so ž...

V Dražgošah poziv k miru / 10:50, 17. januar

"Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. Kot so se zanjo borili partizani Cankarjevega bataljona. Na svobo...

V mrzlih dneh ne pozabimo na živali / 22:55, 16. januar

Na avtocestnem priključku Šenčur je kakih 10 govedi in kakih 20 drobnice. Te živali nimajo nobenega zavetnega prostora. No, trenutno jih mra...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 09:56, 16. januar

Oh, Rozalija, Slovenijo so pokradli in izropali izključno LEVI neokapitalisti (bivši komunistični aparatčiki), ki so se hoteli važiti s svoj...

Zdravniki stavkajo, ljudje pa čakajo / 18:59, 14. januar

Problem je v tem, da zdravniki sami namerno ustvarjajo čakalne vrste. Če ne bi bili samoplačniki takoj na vrsti z obravnavo ali posegi, bi č...

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo / 13:28, 14. januar

Pa sej tud v EU ni vse slabo, kakšen bo konec te jebene tvorbe bomo še videli? Mogoče..

Zgorel v ognju groze / 13:26, 14. januar

L. 43 bi domobranski pesnik že lahko vedel, da bo pesmi kmalu konec...