Rudolf Arh – slikar in elektroinženir s posojilom za študij

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. april 2021 / 16:42  

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (298)

Inženir in slikar Rudolf Arh se je rodil na Rečici pri Bledu 15. aprila 1905 Mariji in Francu Arhu. V življenju se je srečaval s trdim in vztrajnim delom, ki je prispevalo k napredku njegovih sodobnikov. Uspel je kot slikar in tudi v elektrogospodarstvu.

Po koncu gimnazije v Kranju se je želel vpisati na slikarsko akademijo v Zagrebu, vendar mu je oče nasprotoval, zato je Rudolf najprej leta 1923 končal dvorazredno trgovsko šolo v Celju. Med šolanjem se je učil tudi slikanja pri poklicnem slikarju Seebacherju. Šolanje je nadaljeval na višji tehnični šoli v Mittweidu na Saškem. V tretjem semestru ga je oče obvestil, da je izgubil vse svoje premoženje in da mu ne more več pomagati. Rudolf se je zaposlil pri Elektropodjetju Sušak, kjer je spoznal reškega apotekarja, ki mu je posodil denar za študij. Leta 1929 je postal elektroinženir. To posojilo je odplačeval skoraj deset let.

Po opravljanju več različnih služb se je leta 1936 poročil in z ženo leta 1937 odšel v Šibenik. Tam je delal kot konstruktor in projektant za francosko podjetje La Dalmatienne pri gradnji tovarne elektrod, ki se je nadaljevala tudi med drugo svetovno vojno. Italijani so Arha na delovnem mestu najprej pustili pri miru, ko pa je opozoril direktorja na napake nekega italijanskega inženirja, je pristal v zaporu v Splitu, kjer je bil zaprt štiri mesece. Po vrnitvi je pred Nemci rešil vse stroje iz tovarne, postal upravnik tovarne ter po večkratnem bombardiranju poskrbel za njeno obnovo.

Po vojni so inženirja Arha določili za šefa projektivnega urada Železarne Ravne, ki so jo morali obnoviti oziroma na novo zgraditi. Med letoma 1952 in 1954 je bil projektant v kapitalni gradnji pri Litostroju. Nekaj časa je preživel tudi v Dubrovniku, kamor so ga povabili leta 1954 ob gradnji tovarne oglenih proizvodov.

Leta 1956 se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil kot projektant v Jamboru v Črnučah. Po desetih letih so ga povabili v podjetje Ingenering v Kranju, kjer je izdelal dva velika projekta za tovarni cementa v Solinu in Kaštel Sućurcu, namenjena ohlajanju strojev s sladko vodo z uporabo morske vode. Ko se je leta 1969 upokojil, je honorarno predaval na raznih šolah in poučeval matematiko, fiziko, tehnologijo materialov in elektrotehniko.

Ko mu je leta 1975 umrla žena, se je preselil na Kočno nad Jesenicami. Veliko je planinaril, se pa je tudi intenzivneje posvetil svojemu slikarskemu delovanju. Postal je soustanovitelj in član Društva likovnih samorastnikov Ljubljane ter član jeseniškega Dolika. Pripravil je več kot šestdeset samostojnih razstav in sodeloval na več kot dvesto skupinskih razstavah. Velik del svojega likovnega opusa je podaril Gorenjskemu muzeju v Kranju. Njegova likovna zapuščina obsega več kot tisoč del (risbe, akvareli, skice in dela v drugih tehnikah). Označili za so ga kot »enega najvnetejših slikarjev in dokumentaristov spomenikov ljudske arhitekture na Gorenjskem«.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki dežele Kranjske:

V Tacnu se je 12. 4. 1901 rodil gradbenik, podjetnik in stavbenik Josip Slavec. Leta 1937 je njegovo podjetje zgradilo Gaštejski klanec od Labor do savskega mostu v Kranju. V letih 1937–1938 so zgradili tudi serpentinasti sektor od Ruske kapelice do koče na Gozdu na cesti, ki je vodila od Kranjske Gore do državne meje na Vršiču. Ker so našli veliko posmrtnih ostankov ruskih vojnih ujetnikov, so ob kapelici postavili kostnico v obliki piramide.

V Kranju se je 12. 4. 1727 rodil slikar Marko Layer. Z Ano Marijo Wohlgemut sta imela osem otrok. Trije njuni sinovi Leopold, Valentin in Anton, so bili tudi slikarji.

V Poljanah nad Škofjo Loko se je 13. 4. 1855 rodil slikar, risar in ilustrator Jurij Šubic.

V Vodicah nad Kamnikom se je 14. 4. 1819 rodil bioenergetik, homeopat in pasigraf Jurij Humar. Kot ljudski zdravnik je svoje sposobnosti združeval s homeopatskim zdravljenjem.

V Medvodah se je 18. 4. 1898 rodil slovenski častnik Franc Krener. Dne 3. maja 1945 je bil imenovan za poveljnika celotne Slovenske narodne vojske, v katero sta se preimenovala Slovensko domobranstvo in četništvo. Umrl leta 1973 v Argentini.