Pohota v okviru sorodstva

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. april 2021 / 20:04  

Iz prejšnje zgodbe nam ostane še kaznovanje pijanega posiljevalca. Za posilstvo je bila zagrožena kazen težke ječe od pet do deset let. Glede posledic na telesno stanje in zdravje oškodovane deklice bi se strogost zapora lahko še povečala na deset do dvajset let. Trenutno so bile posledice še očitne – dekle prvih štirinajst dni, ko je šla iz nje kri, ni mogla prebavljati in je bilo bolje šele po jemanju po zdravniku predpisanih zdravil; tudi ni mogla več držati vode in je morala podnevi in ponoči večkrat na potrebo. Oče je za odškodnino za skrunitev hčere zahteval sto goldinarjev, poleg tega pa še pet goldinarjev za strgan suknjič in nasilje nad njim. Glede tega je bil napoten na redno pravno pot.

Pri določanju kazni za surovega posiljevalca otroka je ponovno čutiti nepripravljenost najstrožjega obsojanja tako zavržnega dejanja. Zapisali so, da je bila edina oteževalna okoliščina, da je obtoženec z raznoraznim izmišljevanjem podaljševal preiskavo. Sicer da je bil njegov način življenja graje vreden, vendar je bilo olajševalno, da še ni bil kazensko obravnavan in da ga je k dejanju spodbudilo zaužito žganje (pijanost). Državni pravdnik je nazadnje predlagal najnižjo zagroženo kazen za posilstvo, pet let strogega zapora. Je pa vsaj zapisal, da glede na Možinovo nagnjenost k zapeljevanju mladih deklic in trdovratno lažnivost ni pričakovati poboljšanja in da zato ne priporoča pomilostitve (v smislu znižanja zaporne kazni). Sodišče je sledilo predlogu pravdnika, sodbo je potrdilo tudi višje sodišče v Celovcu in kazen je začel prestajati 17. junija 1848.

Veliko nedovoljenega in nasilnega spolnega izživljanja se je dogajalo (in se še) v domačem, sorodstvenem okolju. Razdevičevanje domačih hčera in onegavljenje s samskimi svakinjami je bilo v določenih obdobjih in krajih menda skorajda javna skrivnost, nekaj, o čemer se sicer ni smelo (in spodobilo) javno govoriti, vedeli so pa vsi. Nekaj teh primerov se nam je ohranilo tudi v sodnih spisih.

Leta 1838 je Jera Jernejčič (53) na okrajni gosposki Žužemberk prijavila, da se je Franc Papež, gostač v njeni hiši, v soboto, 17. marca, zjutraj prepiral, kot pogosto, s svojo ženo. Okrog devetih pa je bilo vse tiho, sumljivo tiho, tako da je Jera morala pogledati skozi špranjo v vratih, kakšno je stanje pri »podnajemnikih«. Videla je Franca sedeti s hčerjo Marijo na skrinji, kako jo je objemal, poljubljal in segal po vsem njenem telesu, jo nato vrgel na posteljo in se ulegel nanjo. Takrat Jera ni mogla več vzdržati in je zakričala: »Ti nesrečni pes!« Hotela odpreti vrata, vendar so bila zapahnjena.

Priča dogajanja pri gostačih je bila tudi gospodaričina 22-letna hči Helena, sicer zvesta voajerka pri sosedovih vratih. Njo je privabil sumljiv smeh iz sobe Franca Papeža v nedeljo in torek (18. in 20. marca). Takoj je bila pri špranji in videla, kako sta se Franc in hči Marija objemala in poljubljala, da jo je otipaval po telesu in med nogama in ona njega na prav tak način. To se je obakrat dogajalo popoldan, ko Papeževe žene ni bilo doma.