Pobalinski jabolčni kompot

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 13. april 2021 / 23:22  

Kurja princesa, 2. del

»V naši vasi je živela ženska, ki je nosila zelo, zelo kratka krila in z njimi pohujševala nas, otroke!« je s hudomušnim tonom glasu nadaljevala Lenčka.

»Želela sem se prikupiti staršem, zlasti očetu, zato sem pred njena vrata v času vseh svetih stresla polno vedro pepela. Na list papirja pa sem napisala, da bo v peklu od nje ostal le takšen pepel, če bo še pohujševala otroke. A je nisem prestrašila, kot sem sprva mislila. S tistim papirjem je šla v šolo in učitelje vprašala, ali jim je pisava kaj znana. Hitro so me našli, kazen, ki je sledila, je bila strašna: bila sem tepena pa še tri mesece nisem smela gledati televizije, ki smo jo malo predtem kupili.«

Potem je Lenčka čez noč odrasla, se preselila v internat, kjer je »zapeljevala v greh« tudi sostanovalke.

»Četudi sem obiskovala eno najbolj zahtevnih gimnazij, pri učenju nisem imela težav. Rada sem gledala za fanti, se šalila z njimi, jih izzivala, kaj več pa ne. Nekoč pa sem naletela na enega, ki mi je bilo strašno všeč. A ko je prišel odločilni trenutek, da bi se dobila, sem se ustrašila. Lepo sem prosila cimro, naj gre namesto mene, fantu pa reče, da sem zbolela. Bila sem prepričana, da jo bo zavrnil. A se to, žal, ni zgodilo. Resno sta se zaljubila, jaz sem bila pozabljena, kasneje sta se tudi poročila.

Zelo rada sem bila lepo oblečena, a kaj, ko mi je ata dal za s seboj točno toliko denarja, kot je stala avtobusna vozovnica pa dva zavitka vložkov. Nič več in nič manj. Kmalu sem odkrila, da lahko sama skrbim zase. Ker sem imela veliko prostega časa, sem začela inštruirati. Najprej sošolke. Njihovi starši so mi bili zelo hvaležni, saj sem marsikatero rešila pred ponavljanjem letnika. Včasih pa se je zgodilo, da sem bila tudi med poukom z mislimi daleč stran. Spominjam se, da smo se pri zgodovini pogovarjali o soški fronti, o prvi svetovni vojni. Sicer sem gledala v učitelja in na videz sem ga poslušala, moje misli pa so bile kdove kje. Verjetno je to opazil, pa me je poklical in vprašal: 'Kaj so že jedli vojaki, ki so ležali na fronti, v jarkih?' Ne da bi razmišljala, sem zinila prvo, kar mi je padlo na pamet: 'Jabolčni kompot.' Razred se je na ves glas zakrohotal, tudi učitelj ni mogel ostati resen. Bilo je pa zanimivo, da tega kompota ni pozabil. Še čez leta, ko je bil že betežen in star, pa sva se srečala na ulici, so se mu oči zaiskrile, ko me je že od daleč nagovoril: 'Kako ste pa danes, gospodična Jabolčni kompot?'

S to frazo o jabolčnem kompotu sem se reševala iz zadrege še večkrat.

Z inštrukcijami sem zaslužila toliko, da sem se v prvem letniku fakultete lahko preselila v enosobno najemniško stanovanje. Počutila sem se kot kraljica! Za moje življenje na veliki nogi doma seveda niso vedeli. Uspešna sem bila tudi v avtošoli, vozniški izpit sem imela v žepu po komaj dvajsetih urah vožnje v času najbolj obremenjenih prometnih konic v Ljubljani! Postala sem domišljava, vzvišena, bila sem prepričana, da mi nihče nič ne more.

Potem sem srečala princa svojih sanj! Bil je lep, postaven, imel je namazan jezik še bolj kot jaz. Vse bi naredila zanj, kar bi mi rekel. In to je že od samega začetka tudi počel. Jaz sem inštruirala in služila denar, on ga je zapravljal. V malih oglasil je naletel na audija letnik 74, zelo dobro ohranjenega. Pa sem mu izročila še zadnje nemške marke, da ga je kupil. Žal je bil avto več pri avtomehaniku kot pri njem. Začela sva se prepirati, kajti končno sem spoznala, da me izkorišča. Pospravil je svoje stvari ter me zapustil. Šele po njegovem odhodu sem ugotovila, da sem noseča. Prvič se je zgodilo, da sem na izpitu dobila sedmico. Od sramu bi se skoraj vdrla v tla! Kaj naj storim? Naj grem na splav, naj otroka obdržim, naj povem staršem, kaj se mi je zgodilo? Toliko časa sem cincala, da sem bila že sredi šestega meseca in se je otrok v meni že veselo premikal! Nosečnost ni potekala gladko, kljub temu sem ves čas redno obiskovala predavanja, izpite pa sem delala tudi na ''zalogo''. Inštruirala sem pozno v noč, zato sem bila utrujena, da sem zarana komaj zlezla iz postelje. Nekoč pa sem pred Namo čisto slučajno trčila v našo Marto, bratovo ženo. Ko je svoje nesramne oči zapičila v moj nosečniški trebuh, sem vedela, da bo naredila vse, da me bo doma očrnila. In res. Že naslednji dan me pred fakulteto počaka ata. Na srečo ni vedel, kje živim, drugače bi mi vdrl v stanovanje in naredil 'štalo'. Začel je kričati name, da sem njemu in mami naredila sramoto, da se po Ljubljani gonim in nastavljam moškim, da se govori, da ne vem, kdo je otrokov oče, in podobno. Marto sem v mislih tisočkrat preklela za vse laži, a ni pomagalo. Prepovedal mi je, da se še kdaj prikažem doma, nakar je še pljunil predme.

Prvič sem se vrnila domov čez kakšnih devet let, skupaj s hčerko, na njegov pogreb. A me brat ni spustil v hišo z besedami, da sem bila jaz kriva za očetovo smrt.

In kaj sem naredila? Oblekla sem si zelo živahno rožasto obleko in šla vseeno k pogrebni maši in tudi na pokopališče. Vsa vas je strmela vame, jaz pa sem jim z dvignjeno glavo in z nasmeškom na obrazu kimala v pozdrav. A v duši je tako hudičevo bolelo, da sem mislila, da ne bom preživela …«

Lenčka je imela v sebi tisoč življenj. Čeprav ji je rojstvo hčerke Maše popolnoma spremenilo dnevni bioritem, se je znašla. S humorjem se je reševala iz najbolj zapletenih položajev. Čeprav so ji doma odtegnili finančno pomoč, misleč, da jo bodo s tem spravili na kolena in kaznovali, se ni vdala. Malce je imela tudi sreče, da je našla malo večje stanovanje za približno enako najemnino. K sebi je vzela dve študentki, ki sta pazili na malčico, ko je bila na predavanjih, ali pa zvečer, ko je inštruirala druge študente.

»Zame bi bil največji udarec ta, da ne bi mogla iti na cesto z dvignjeno glavo! Nihče ni vedel za mojo stisko, vse probleme sem reševala sama. Z nasmehom, z 'zafrkancijo', tudi na svoj račun. Ko so me vprašali, čigav je otrok, sem odgovorila, da od svetega Duha! Kaj je pa koga brigalo!«

(Konec prihodnjič)