Ti si škart roba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 24. februar 2021 / 09:58  

Tašča, ki je pokopala mojega moža, 1. del

Romana je vdova. Rada bi jokala, pa ne more več. Po poroki je bilo njeno življenje ena sama solzna dolina, v kateri so se dogajale stvari, ki jih nekdo od zunaj težko razume. Za marsikaj, zaradi česar je trpela, je kriva tašča. Malo tudi zlobni jeziki, ki so z veseljem opletali.

Romana je letnik 1961. Bila je mlada, zelo radoživa študentka, plesala je pri znani folklorni skupini, ko je spoznala Gregorja, svojega bodočega moža. Bila je ljubezen na prvi pogled in vse, kar ju je potem vodilo do zakonske zveze, se je odvijalo zelo hitro.

»Tako sem ga imela rada, da bi, če bi mi le namignil, šla zanj tudi 'po kolenih na Brezje'. Do mene je bil zelo dober, ustrežljiv. Bil je tudi zelo načitan, čeravno se je po maturi na lesarski šoli odpovedal študiju. Doma so imeli mizarsko obrt, oče je komaj čakal, da dobi pomočnika. Zraven te obrti ni manjkalo dela tudi v kmetijstvu, ki ga je imela pod komando Gregorjeva mama. Družino sem prvič obiskala tri mesece pred poroko. Bila sem že noseča, pa se mi je zdelo, da se nekako spodobi, da vidim, v kakšno družino se bom primožila. Moj prvi vtis je bil, da so vsi zelo prijazni. In tudi premožni. Gregorjeva starejša brata sta imela razkošni hiši, masivne lesene ograje na balkonih in veliko cvetja. Po srcu so dobri, sem si rekla, ko sem se spomnila na mamine besede. Trdila je namreč, da tisti, ki ljubijo cvetje, niso napačni. Edino, kar me je malo motilo, je bilo, da mi ni nihče ponudil roke, čeprav sem svojo večkrat iztegnila v želji, da bi se z njimi prijateljsko rokovala. Enkrat po kosilu so mi povedali, da ima Gregor na voljo štirisobno stanovanje v mansardi, da je že vse izdelano in tudi opremljeno. Da meni ne bo treba migniti s prstom, da se bom samo vselila na že postlano. Po pravici povem, da mi ta podatek ni čisto nič pomenil. Bila sem mlada, 'trapasta' in zaljubljena. Če bi imela na voljo le posteljo, pa bi mi zadostovalo. Zato me tudi ni motilo, ker se ni nihče, še Gregor ne, spomnil, da bi mi to stanovanjsko razkošje tudi pokazal.

Šele nekaj let kasneje sem izvedela, v bistvu mi je resnico vrgla pod nos tašča, zakaj je do tistega povabila sploh prišlo. Ko je Gregor doma povedal za mojo nosečnost, je bil ogenj v strehi. Tašča zame ni našla ene lepe besede. Za vse načrte, ki jih je imela s sinom, pa so se zaradi nosečnosti podrli, je krivila mene. Ožigosala me je, preden me je sploh spoznala. Novica o 'strašnem grehu', ki se je zgodil eni najbolj spoštovanih družin v fari, je prišla tudi do župnika, ki je s posredovanjem potem dosegel, da se je tašča umirila in me povabila na obisk. Če župnik ne bi naredil tega koraka, bi me Gregor na mamino prigovarjanje verjetno pustil. Danes bi bil še živ, jaz pa srečno poročena s kom drugim …

Poroka je bila zelo lepa, razkošna pravzaprav. Polovico stroškov so plačali moji, tako da vsaj zaradi tega nisem imela slabe vesti. Po spletu naključij sva šla na poročno potovanje na Krk, preden sem stopila v svoj novi dom. Dnevi, ki sva jih preživela na morju, so bili najlepši v mojem življenju. Ko se danes oziram v tiste čase, se mi zdi, kot da bi mi Gregor hotel ponuditi zadnje koščke raja, preden stopim naravnost v pekel.

Gregorjevo stanovanje, ki sem ga po prihodu z medenih tednov videla prvič, je name delovalo šokantno. Morda bi se zdelo pohištvo komu lepo, meni je bilo grozljivo, masivno, temno rjavo, na oknih pa težke zavese, od stropa do tal. Lesen strop je prostore še dodatno pomanjšal. V enaki rjavi barvi je bila tudi otroška soba, celo zibelka. Nikjer ni bilo sledi o Gregorjevem okusu, povsod so bili zgolj taščini odtisi. Prva stvar, ki sem jo nepremišljeno zinila, je bila: 'Ko bom imela denar, bom to navlako zamenjala!' Niti slutila nisem, da je moje besede ujela tašča, ki je, tako kot v naslednjih letih malodane vsak dan, vohunila pred vrati.

Kmalu sem ugotovila, da so nekatere omare že zasedene z oblačili in posteljnino iz spodnjega nadstropja. Ko sem omenila Gregorju, naj tašča odnese svoje stvari drugam, je sicer prikimal, a rekel ji ni nič. Tašča je imela zmeraj na voljo izgovore, da je brez najave, celo v najini odsotnosti, prihajala v najin dom in brskala po omarah. Pravzaprav je imela kontrolo nad vsem.

Prvi resnejši nož mi je zarila v srce, ko se je otrok, ki sva ga zelo težko čakala, rodil s sedmimi meseci. Živel je le nekaj ur, toliko, da se je od njega poslovil tudi Gregor. Bila sva čisto na tleh. Prvič v življenju sem bila do konca strta, solz nisem mogla ustaviti. Dobila sem pomirjevalo, ker drugače ni šlo. Ko sem prišla domov, me je na dvorišču pričakala tašča in njene prve besede so bile, da se to pač zgodi tistim, ki otroka spočnejo v grehu. Gregor me je stisnil k sebi in rekel mami, naj neha. Takrat je šele planila pokonci in se začela dreti tudi nanj, češ da bo tudi njega doleta kazen, ker mami, ki je vse storila zanj, obrača hrbet. Če takrat ne bi bila tako na tleh, bi prosila Gregorja, da se odseliva. Verjetno bi mi ustregel. Tako pa sem komaj čakala, da se uležem, vzamem tableto in zaspim.

Najraje sem se umaknila v gozd. Naučila sem se izdelovati butarice in to je postalo moje najljubše opravilo. Pustila sem študij, nič me ni zanimalo. Še taščine zlobne pripombe so mi šle skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Čez dve leti sem ponovno zanosila. Oba z možem bi morala iti na neke preglede v zvezi s 'kompatibilnostjo', pa mu mama ni pustila. Zabrusila mi je, da če sem jaz škart roba, njen sin ni. V 'skladišče masivnega lesa', ki je moral biti moj dom, je 8. marca, ravno na dan žena, posijalo sonce. Rodila se je hčerka Katja. Vse hude reči so bile pozabljene, kajti v naročju sem držala največji zaklad, ki mi ga je podarilo življenje. Oba z Gregorjem sva bila presrečna …«

(Nadaljevanje prihodnjič)